Bolivija je bila spet polna dozivetji. Ogledi rudnikov-Potosi, pa glavnega mesta - Sucre, La Paza, Copacabana (mogoce sem kaj izpustila). Na poti je bilo zanimivo in vcasih malce neprijetno, ker smo obticali po 5 ur zaradi kaksnega plazu ali podobno. Na sploh pa so v Boliviji poti neasfalitrane tako, da je voznja vedno bolj ali manj kaskaderska. Po ogledu jezera Titike (Isla del Sol, Isla dela Luna) smo odsle v Peru.
Odlocitev je bila, da si se ogledamo plavajoce otocke (s Perujske strani) in nato odhitimo v Cusco. Nacrt se je malo upocasnil,ker nam je vmes mocno zbolela ena od popotnic, tako da je morala obiskati tamkajsno bolnico (no coment) in tam preziveti kar dva dni. Potovalna bolezen: zelodcni problemi, visoka vrocina, dijareja in dehidracija (dobila je kar tri infuzije zaradi dehidracije). Sedaj je po eno tedenski dijeti ze zdrava kot riba. V Cusco smo seveda prisle, od tam pa nadaljevale pot na Machu Pichu, ki so nam ga ravno na dan, ko smo se vzpenjale, dvakratno podrazili (za studente 10 USD, za ostale 20 USD). V Cuscu smo bile se v pet clanski zasedbi, potem pa smo sle v razlicne poti (ostale tri protidzugli - Iquitos, medve proti Ekvadorju).
Ogledali sva si Nasco, Ico, Pisco in Limo (v kateri nisva utrpele nobene neprijetne dogodivscine, kot najine tri prijatelice, ki so bile v tem mestu ob denar, potni list in kar je najbolj pomembno ob dnevnik). Iz Lime sva nadaljevale pot proti Ekvadorju.
Po 32 urni voznji in razlicnih pripetljajih na mejnem prehodu (Tumbes), sva si privoscile oddih v obmorskem mestecu Montanita, ki je pravi raj za surfarje, pa tudi navadni kopalci lahko pridejo na svoj racun, saj je voda prijetno topla in popldne ne prevec valovita. Domacini so nama pokazali se lep plazo (eno uro voznje od Montanite proti severu) Playita, ki je spominjala na film Plaza (seveda brez glavnega akterja). Potem pa je bil cas, da pogledava kako zgleda dzungla oz. dezevni gozd. Izhodiscna tocka je bil Banios, od koder sva odsle na tro dnevno turo v Puyo. Zivali sicer nismo videli v naravi (smo jih pa v bljiznem zivalskem vrtu), smo pa videli obilno rastje, ki v nasih drzavah krasi dnevne sobe. Bili smo tudi pri indijanski druzini in potovali po reki s kajakom.
Sedaj se nahajave v Quitu, kjer so cene precej visoke in kjer je treba zelo paziti, kje se ponoci potikas (najbolje je ostati v hostlu in deliti dozivetja in izkusnje z ostalimi popotniki).
To je bilo na kratko vse o najinem potovanju! (Ce Vas kaj posebno zanima, bova z veseljem odgovorile, ce bo seveda v najini moci.)
Eva, Ksenija