Ti prijazni ljudje so me povabili, da ostanem pri njih do 25. julija, ko se slavi praznik Patron de Santiago, vendar sem jim razložila, da se moram vrniti v Cusco, ker pričakujem prijatelje iz moje dežele (le kdo bi to bil?), prav tako pa sem se morala udeležiti praznikov, ki so potekali v različnih vaseh in mestih.
Choquecancha je ena izmed redkih vasi, kjer skoraj pri vsaki hiši ženske tkejo mante in ponche. Ta običaj se je ohranil še iz inkovskih časov. Mante in ponche krasijo liki živali, kot npr. kondorji, razne ptice, žabe, metulji,... Ko ženske končajo s tkanjem, te prečudovite izdelke prodajo na tržnicah v mestih.
Možje vstajajo zgodaj, ker jih čaka delo na chacrah, in se vrnejo pozno popoldan. Ženske jim nesejo opoldan malico-krompir, ki je poleg koruze osnovna hrana in chicho-vrsta koruznega piva.
Pri hišah imajo ogromno morskih prašičkov, ki jim prav tako služijo za hrano, tekajo po prostoru, kjer se kuha, južina, pogovarja, skratka kjer se največ zadržuje. Od tekoče hrane največ použijejo kokinega čaja in kave, ki pa je milo rečeno obarvana sladkana voda, vendar vseeno prija vonj po kavi. Kako sem pogrešala pravo mamino kavo. Joooooj.
V vasi Choquecancha, v kateri sem preživela te čudovite dneve ne uporabljajo električne napeljave. Za sobno razsvetljavo jim služijo sveče in petrolejke. V sobi, kjer sem spala, če bi lahko tako poimenovala ta prostor, so tla prekrita z zemljo. Hudo mrzla tla. Zato sem si pod spalno vrečo podložila ovčje kože. Kakšen blagor.
(se nadaljuje)