Denga in papatači 7

Nakupili smo kar precej kipcev in druge lepe indijanske krame. Vsako stvar so nam zavili v časopis. In smo se odpravili naprej (v Salvador).
In ko smo domov grede v avionu razvijali kipce, sem pričel brati enega od ovojnih časopisov. Bil je dolg, krasen članek o teh indijancih. Med drugim je pisalo, da imajo ti indijanci že od nekdaj pravno avtonomijo, namreč, da si sami sodijo po svojih prastarih zakonih. Da je kazen smrt že za majhen prekršek. Da je nek indijanec (z imenom in priimkom), mlad in oče večih otrok ukradel kokoš (kakor domnevno tudi že večkrat prej). Na njihovem ljudskem sodišču je bil obsojen na smrt in usmrčen (sledi slika njegovega svežega groba). Novinar opisuje (in kaže na fotografiji v tem časopisu) še vrsto grobov na omenjenem pokopališču v Chichicastenangu, s podobno usodo pokopanih. Največja grozljivka pa še sledi: da je ''čudno umrla'' ali pa preprosto izginila že vrsta turistov...
No – mi pa hodimo povsem neženirano med njimi, nato pa se podelamo v hlače zaradi navadne denge, ki v običajnem poteku ni drugega kot malo hujši nahod..
P.S.
Da pa nama z ženo zaradi opisane medicinske nevednosti ne bi odvzeli licence, ali pa nama vsaj predpisali kakšen dodatni rigoroz naj povem, da sem v želji po napetosti zgodbe o najinem neznanju malo pretiraval. Morebitni bralec naj sam skuša ločiti med količino dima in ognja.
P.P.S.
In je bilo pri nas tako kot pri Judih in mormonih. Namreč kamnitih tabel desetih božjih zapovedi ni, ker jih je Mojzes v besu razbil. In zlatih plošč mormonskega kodeksa tudi ni, ker ju je potem, ko ju je Joseph Smith prepisal angel Mormon vzel nazaj. Tudi pri nas tistega časopisa s famoznim člankom o krutih indijancih Quiche ni, ker je žena po povratku domov v pospravljalni akciji časopis vrgla v smeti.
(To, da bi ji tedaj z največjim veseljem dal v posteljo pest z dengo okuženih komarjev, če bi jih le imel, je pa že P.P.P.S).

Ciril Grošelj: Denga in papatači 6

In nenadoma nam je prej grozljivo mesto postalo za čuda zanimivo. Bilo je skoraj tako kot tisto pri Lorci, ko je noč postala prijazna kot majhen trg. Olajšano smo si mesto ogledovali še naslednja dva dni, sedaj že naravnost patetično temeljito.
Prvo, kar sem napravil po povratku domov je bilo, da sem zopet po dolgih letih vzel v roke Nalezljive bolezni in prebral poglavje o dengi (in papatačiju). Obšla me je groza za nazaj. Tu je potrebno povedati, da smo pred prihodom v pasje soparen Salvador postopali po krajih severno od mesta Gvatemala na višini preko 2000 metrov, kjer je bilo ustrezno mraz in smo bili zato vsi nahodni, boleli so nas sklepi itd. In ravno ti znaki so v knjigi opisani kot prodromi (začetni znaki) denge! Kako včasih nekoliko šibkejše znanje pride prav. Saj bi se sicer z ženo v Salvadorju sigurno vsaj podelala v hlače.

To je bila zgodba o strahu, ki je bil, pa ga, če bi stvar poznali ne bi bilo. Za dodatek pa še zgodba o strahu, ki ga ni bilo, pa bi, če bi stvar poznali bil.

Kakšnih 200 km severovzhodno od mesta Guatemala leži visoko v hribih mesto Chichicastenango, znana turistična romarska pot. Jaz sem ga v opisanem potovanju obiskal drugič in je bilo to mesto skoraj ključni razlog, da sem družino odpeljal v Gvatemalo. To je področje, kjer živijo (etnično najbrž blizu 100% čisti) indijanci plemena Quiche, sicer potomci Majev. Majhni, čokati idijanci, izjemno slikovito mesto nekje visoko nad oblaki, z dvema cerkvicama sredi trga, z doslej najslikovitejšo indijansko mašo, kar sem jih videl in občasnim velikim sejmom sredi trga. Za trgom je pokopališče. Ljudje so prijazni, na prvi pogled povsem nenevarni.
(se nadaljuje)

Denga in papatači 5

V našem primeru sem s poročilom o razgovoru skoraj prilil olja na ogenj: da so po enomesečnem popotovanju itak vsi podhranjeni in, da naj le gledam, da jih bom pravočasno odpeljal v bolnico. (V bistvu še sedaj ne vem, kaj je imel bedak na drugi strani žice v glavi, ker mi v pogovoru sploh ni prikazal stvari enostavne, za kakršno se je izkazala kasneje).
Noč smo bolj prebedeli kot prespali, se zjutraj prešteli in z veseljem ugotovili, da smo še vsi živi. Odpravili smo se v mesto. Tudi žena je začuda privolila, da si, skoraj za ceno življenja, mesto na brzino ogledamo. Salvador je skoraj primorsko, v tistem letnem obdobju (oktober) izredno soparno mesto, za razliko od večine drugih na tem potovanju dokaj nezanimivo. V spominu mi je praktično ostala le katedrala, kjer je škof Romero v osemdesetih v kletnih prostorih zbiral uboge zatirane dninarje – komuniste in jih ozaveščal o socialnih pravicah v duhu teologije osvoboditve.
Čez dan je bilo mesto začuda polno in na naše veliko začudenje po ulicah ni bilo mrtvih! In smo dan in še eno noč v hotelu med smrtonosnimi komarji preživeli zaenkrat še brez denge!
Ko smo, vozeč slalom med roji komarjev, drugi dan spet postopali po mestu, sem kot edino jasno prepoznavno tujko zagledal dolgonogo svetlolasko (kot se je v pogovoru izkazalo ni bila dobesedna blondinka!), ki je spešila po ulici. Stekel sem za njo (seveda le kot virom informacij) in jo pričel spraševati o dengi. Povedala je, da je Švedinja, da že daljši čas službeno živi v Salvadorju, da so deževni jesenski meseci vsako leto obdobje denge in mi potrdila tisto o umirajočih indijanskih otrokih. Da se pa ona, kakor drugi salvadorčani denge nič ne boji, ker bolezen praviloma ni nevarna.
(se nadaljuje)

Ciril Grošelj: Denga in papatači 4

Zadeve sem se lotil stopenjsko. V prvi stopnji mi je, po globokem razmišljanju prišla v glavo pesmica, s katero smo nekoč v španskih bodegah – kot se po njihovo pravi vinskim kletem – odganjali kolero.

Namreč: Agua ardiente es buena contra el colera / mejor es prevenir como curar / entonces: Bebemos! (Žganje preprečuje kolero / in preprečevati je bolje kakor zdraviti / torej: Pijmo!). In bilo je potrebno hitro ukrepati. Pograbil sem steklenico viskija in, ker je šlo za preživetje, vzel dvojno, morda trojno dozo. Ker so se ostali zdravila mazohistično branili, sem se že skoraj (po tretji terapevtski dozi čedalje bolj) videl kot edini preživeli.
Vmes se je žena, sicer v slačenju zelo moralistična, slekla skoraj do golega in si v obupu pričela šteti dotedanje komarjeve pike. Bilo jih je že kar nekaj in je že malo manjkalo, da ni, misleč bolj kot na zdravilo na zadnjo popotnico, posegla po mojem zdravilu.

V drugi stopnji ukrepov sem, sam sicer proti dengi že povsem zasčiten, iz odgovornosti do nezaščitenih članov družine že v zgodnjih jutranjih urah telefoniral v bolnico in vprašal za nasvete in najnovejšo statistiko.
Možakar na drugi strani telefona, menda dežurni zdravnik, mi je stanje, tudi mortalno statistiko potrdil, povedal mi je pa, da bolezen načeloma sicer ni smrtna, da pa gre za podhranjene indijanske otroke, ki jih starši umirajoče prinesejo v bolnico.
(se nadaljuje)

Denga in papatači 3

Ko smo končno prispeli v – da je bila zgodba še bolj perfektna – dejansko prazen hotel, smo se najprej zaprli v sobo na bojni posvet.

Glavna točka je bila: kaj za vraga je že to denga. S skupnimi močmi sva se z ženo spomnila kje v učbeniku Nalezljive bolezni bi bilo poglavje DENGA in PAPATAČI, več od tega pa ne. Seveda naj povem, da so ošpice ali mumps pri nas vsakodnevne, zato vsak medicinec ali zdravnik ve o njih dovolj. Denga in papatači pa sta za nas povsem eksotični tropski bolezni (za razliko od na primer malarije) in toliko let je že minilo, kar sva delala tisti izpit. Vse, česar sva se mogla spomniti sta bila naslova v knjigi, oziroma eksotični imeni bolezni. Ker je v hotelski sobi in sploh v Salvadorju vsaj tisto noč mrgolelo komarjev, sva po analogiji z malarijo (pravilno) sklepala, da to pošast prenašajo komarji.

Sledilo je ukrepanje. Žena in otroci so se spravili zapirati okna in pobijati komarje, kar je bilo pa oboje precej ubijalsko, oziroma sizifovsko. Zunaj je bilo 40 stopinj in blizu 100% vlažnost, v hotelski sobi kakšnih 50 stopinj in po našem občutku vsaj 110 % vlažnost in v takem zapirati okna? Strop je bil visok kakšne 4 metre, na stropu pa roj nedosegljivih komarjev, ki so nam vsak hip nameravali prinesti smrtonosno dengo.

Ves čas pa je vseh pet sopotnikov gledalo vame in od mene, kot poglavarja družine in še zdravnika povrhu pričakovalo kak radikalnejši ukrep.
(se nadaljuje)

Denga in papatači 2

Kot najizkušenejši iz skupine sem komaj prepričal ženo - najplašnejši člen skupine -, da možakar parafrazira, podali smo se naprej. Po naslednjih 500 metrih smo srečali drugega domačina in ta nam je, kakor prilažič, ponovil trditev prvega. Sedaj smo svarilo vzeli zares, nastopil je vsesplošni preplah, ustavili smo prvi taksi. Ker nas je bilo šest, je ta poklical še drugega. Seveda se v tako ''nevarni'' situaciji v dva taksija nismo upali in smo izpogajali, da nas je za nekoliko višjo tarifo vseh šest pobasal eden. Sedeli smo eden na drugemu in se pričeli voziti. V tej zgodbi to ni ključno, vendar naj povem, da smo se vozili kakšno debelo uro po nekih temačnih ulicah in je taksimeter plus dodatna tarifa tekel in smo se končno pripeljali v hotel. Ko smo se drugo jutro (zaradi glavne zgodbe skoraj neprespani) odpravili v mesto, smo videli, da je bil hotel v katerega smo se vozili in vozili natančno za vogalom ulice v kateri smo se v taksi vkrcali. (Taka nezgoda se je nejbrž kdaj pripetila že vsakemu popotniku, seveda je večina ni opazila).

Za uvod v glavno zgodbo naj povem, da sva oba z ženo zdravnika, nobeden pa specialist za nalezljive bolezni, pa da jaz znosno govorim špansko. In sva se midva s taksistom tisto dolgo uro vožnje pogovarjala vse mogoče. In mi je med drugim pričel razlagati, da ima malo posla, ker v Salvadorju ni turistov, kajti tam da razsaja nalezljiva bolezen DENGA in da je tisto leto zaradi nje pomrlo že trideset otrok. Po žilah mi je zaledenela kri. Ko sem njegovo pripoved prevedel ženi, so njej - glede na reakcijo - najbrž zaledenele vse telesne tekočine, vključno s tisto v mehurju. Trideset otrok je pomrlo, midva pa s seboj vlačiva štiri! Počutili smo se kot popotniki, ki so v času kuge prikorakali v Benetke.
(se nadaljuje)

Ciril Grošelj: Salvador Denga in papatači

Vsako potovanje poleg vseh dogodkov in prijetnosti s seboj nosi tudi nevarnosti, ki so praviloma sorazmerne s stopnjo eksotičnosti, oziroma neobičajnosti potovanja.
Svoje čase smo z ženo in štirimi otroki precej hodili po svetu. Razne potovalne nevarnosti kot so male in velike tatvine, ''izgube'' otrok in še vrsto drugih smo absolvirali že kar kmalu. Postopoma smo se naučili biti ustrezno previdni in smo bili skoraj prepričani, da smo pred nevarnostmi varni. Pa se ti na poti vedno pojavi kakšna nova nevarnost ali pa ''nevarnost'' in ti pridoda kak siv las.

Neke jeseni smo postopali po srednji Ameriki. Za seboj smo imeli že Mehiko in Gvatemalo, ko smo se poznega deževnega večera z avtobusom pripeljali v San Salvador – glavno mesto El Salvadorja. V obeh prejšnjih državah smo se počutili nebeško varno, na koncu te zgodbe omenjen članek o morilskih navadah Indijancev Quiche v Gvatemali, kjer smo pred tem krožili, mi je namreč prišel v roke šele naknadno.

Avtobus nas je v San Salvadorju odložil pozno ponoči v mračni ulici, nikjer ni bilo žive duše. Glede na dotedanje izkušnje smo bili praktično brez strahu in se peš odpravili iskat hotel. (Zaradi zgodbe je potrebno povedati, da je do pred 10 let v Salvadorju kakih 10 let divjala državljanska vojna in da je tam situacija analogna Bosni danes, ob tem da Salvadorcev ne krotijo mednarodne sile). Po kakih 500 metrih hoje je prišel mimo domačin in nam dejal, da nam odsvetuje hoditi po ulici samim, da je prenevarno.
(se nadaljuje)