Noč smo bolj prebedeli kot prespali, se zjutraj prešteli in z veseljem ugotovili, da smo še vsi živi. Odpravili smo se v mesto. Tudi žena je začuda privolila, da si, skoraj za ceno življenja, mesto na brzino ogledamo. Salvador je skoraj primorsko, v tistem letnem obdobju (oktober) izredno soparno mesto, za razliko od večine drugih na tem potovanju dokaj nezanimivo. V spominu mi je praktično ostala le katedrala, kjer je škof Romero v osemdesetih v kletnih prostorih zbiral uboge zatirane dninarje – komuniste in jih ozaveščal o socialnih pravicah v duhu teologije osvoboditve.
Čez dan je bilo mesto začuda polno in na naše veliko začudenje po ulicah ni bilo mrtvih! In smo dan in še eno noč v hotelu med smrtonosnimi komarji preživeli zaenkrat še brez denge!
Ko smo, vozeč slalom med roji komarjev, drugi dan spet postopali po mestu, sem kot edino jasno prepoznavno tujko zagledal dolgonogo svetlolasko (kot se je v pogovoru izkazalo ni bila dobesedna blondinka!), ki je spešila po ulici. Stekel sem za njo (seveda le kot virom informacij) in jo pričel spraševati o dengi. Povedala je, da je Švedinja, da že daljši čas službeno živi v Salvadorju, da so deževni jesenski meseci vsako leto obdobje denge in mi potrdila tisto o umirajočih indijanskih otrokih. Da se pa ona, kakor drugi salvadorčani denge nič ne boji, ker bolezen praviloma ni nevarna.
(se nadaljuje)