Zadeve sem se lotil stopenjsko. V prvi stopnji mi je, po globokem razmišljanju prišla v glavo pesmica, s katero smo nekoč v španskih bodegah – kot se po njihovo pravi vinskim kletem – odganjali kolero.
Namreč: Agua ardiente es buena contra el colera / mejor es prevenir como curar / entonces: Bebemos! (Žganje preprečuje kolero / in preprečevati je bolje kakor zdraviti / torej: Pijmo!). In bilo je potrebno hitro ukrepati. Pograbil sem steklenico viskija in, ker je šlo za preživetje, vzel dvojno, morda trojno dozo. Ker so se ostali zdravila mazohistično branili, sem se že skoraj (po tretji terapevtski dozi čedalje bolj) videl kot edini preživeli.
Vmes se je žena, sicer v slačenju zelo moralistična, slekla skoraj do golega in si v obupu pričela šteti dotedanje komarjeve pike. Bilo jih je že kar nekaj in je že malo manjkalo, da ni, misleč bolj kot na zdravilo na zadnjo popotnico, posegla po mojem zdravilu.
V drugi stopnji ukrepov sem, sam sicer proti dengi že povsem zasčiten, iz odgovornosti do nezaščitenih članov družine že v zgodnjih jutranjih urah telefoniral v bolnico in vprašal za nasvete in najnovejšo statistiko.
Možakar na drugi strani telefona, menda dežurni zdravnik, mi je stanje, tudi mortalno statistiko potrdil, povedal mi je pa, da bolezen načeloma sicer ni smrtna, da pa gre za podhranjene indijanske otroke, ki jih starši umirajoče prinesejo v bolnico.
(se nadaljuje)