Ciril Grošelj: Denga in papatači 6


In nenadoma nam je prej grozljivo mesto postalo za čuda zanimivo. Bilo je skoraj tako kot tisto pri Lorci, ko je noč postala prijazna kot majhen trg. Olajšano smo si mesto ogledovali še naslednja dva dni, sedaj že naravnost patetično temeljito.
Prvo, kar sem napravil po povratku domov je bilo, da sem zopet po dolgih letih vzel v roke Nalezljive bolezni in prebral poglavje o dengi (in papatačiju). Obšla me je groza za nazaj. Tu je potrebno povedati, da smo pred prihodom v pasje soparen Salvador postopali po krajih severno od mesta Gvatemala na višini preko 2000 metrov, kjer je bilo ustrezno mraz in smo bili zato vsi nahodni, boleli so nas sklepi itd. In ravno ti znaki so v knjigi opisani kot prodromi (začetni znaki) denge! Kako včasih nekoliko šibkejše znanje pride prav. Saj bi se sicer z ženo v Salvadorju sigurno vsaj podelala v hlače.

To je bila zgodba o strahu, ki je bil, pa ga, če bi stvar poznali ne bi bilo. Za dodatek pa še zgodba o strahu, ki ga ni bilo, pa bi, če bi stvar poznali bil.

Kakšnih 200 km severovzhodno od mesta Guatemala leži visoko v hribih mesto Chichicastenango, znana turistična romarska pot. Jaz sem ga v opisanem potovanju obiskal drugič in je bilo to mesto skoraj ključni razlog, da sem družino odpeljal v Gvatemalo. To je področje, kjer živijo (etnično najbrž blizu 100% čisti) indijanci plemena Quiche, sicer potomci Majev. Majhni, čokati idijanci, izjemno slikovito mesto nekje visoko nad oblaki, z dvema cerkvicama sredi trga, z doslej najslikovitejšo indijansko mašo, kar sem jih videl in občasnim velikim sejmom sredi trga. Za trgom je pokopališče. Ljudje so prijazni, na prvi pogled povsem nenevarni.
(se nadaljuje)