In ko smo domov grede v avionu razvijali kipce, sem pričel brati enega od ovojnih časopisov. Bil je dolg, krasen članek o teh indijancih. Med drugim je pisalo, da imajo ti indijanci že od nekdaj pravno avtonomijo, namreč, da si sami sodijo po svojih prastarih zakonih. Da je kazen smrt že za majhen prekršek. Da je nek indijanec (z imenom in priimkom), mlad in oče večih otrok ukradel kokoš (kakor domnevno tudi že večkrat prej). Na njihovem ljudskem sodišču je bil obsojen na smrt in usmrčen (sledi slika njegovega svežega groba). Novinar opisuje (in kaže na fotografiji v tem časopisu) še vrsto grobov na omenjenem pokopališču v Chichicastenangu, s podobno usodo pokopanih. Največja grozljivka pa še sledi: da je ''čudno umrla'' ali pa preprosto izginila že vrsta turistov...
No – mi pa hodimo povsem neženirano med njimi, nato pa se podelamo v hlače zaradi navadne denge, ki v običajnem poteku ni drugega kot malo hujši nahod..
P.S.
Da pa nama z ženo zaradi opisane medicinske nevednosti ne bi odvzeli licence, ali pa nama vsaj predpisali kakšen dodatni rigoroz naj povem, da sem v želji po napetosti zgodbe o najinem neznanju malo pretiraval. Morebitni bralec naj sam skuša ločiti med količino dima in ognja.
P.P.S.
In je bilo pri nas tako kot pri Judih in mormonih. Namreč kamnitih tabel desetih božjih zapovedi ni, ker jih je Mojzes v besu razbil. In zlatih plošč mormonskega kodeksa tudi ni, ker ju je potem, ko ju je Joseph Smith prepisal angel Mormon vzel nazaj. Tudi pri nas tistega časopisa s famoznim člankom o krutih indijancih Quiche ni, ker je žena po povratku domov v pospravljalni akciji časopis vrgla v smeti.
(To, da bi ji tedaj z največjim veseljem dal v posteljo pest z dengo okuženih komarjev, če bi jih le imel, je pa že P.P.P.S).