Kot najizkušenejši iz skupine sem komaj prepričal ženo - najplašnejši člen skupine -, da možakar parafrazira, podali smo se naprej. Po naslednjih 500 metrih smo srečali drugega domačina in ta nam je, kakor prilažič, ponovil trditev prvega. Sedaj smo svarilo vzeli zares, nastopil je vsesplošni preplah, ustavili smo prvi taksi. Ker nas je bilo šest, je ta poklical še drugega. Seveda se v tako ''nevarni'' situaciji v dva taksija nismo upali in smo izpogajali, da nas je za nekoliko višjo tarifo vseh šest pobasal eden. Sedeli smo eden na drugemu in se pričeli voziti. V tej zgodbi to ni ključno, vendar naj povem, da smo se vozili kakšno debelo uro po nekih temačnih ulicah in je taksimeter plus dodatna tarifa tekel in smo se končno pripeljali v hotel. Ko smo se drugo jutro (zaradi glavne zgodbe skoraj neprespani) odpravili v mesto, smo videli, da je bil hotel v katerega smo se vozili in vozili natančno za vogalom ulice v kateri smo se v taksi vkrcali. (Taka nezgoda se je nejbrž kdaj pripetila že vsakemu popotniku, seveda je večina ni opazila).
Za uvod v glavno zgodbo naj povem, da sva oba z ženo zdravnika, nobeden pa specialist za nalezljive bolezni, pa da jaz znosno govorim špansko. In sva se midva s taksistom tisto dolgo uro vožnje pogovarjala vse mogoče. In mi je med drugim pričel razlagati, da ima malo posla, ker v Salvadorju ni turistov, kajti tam da razsaja nalezljiva bolezen DENGA in da je tisto leto zaradi nje pomrlo že trideset otrok. Po žilah mi je zaledenela kri. Ko sem njegovo pripoved prevedel ženi, so njej - glede na reakcijo - najbrž zaledenele vse telesne tekočine, vključno s tisto v mehurju. Trideset otrok je pomrlo, midva pa s seboj vlačiva štiri! Počutili smo se kot popotniki, ki so v času kuge prikorakali v Benetke.
(se nadaljuje)
