Ogenj je kot majhen otrok – ne smeš ga pustiti niti minute samega. Čoln napihujem, tubus za tubusom in nadziram ogenj. Kar nekam gori, kaže da je otrok že velik (zakaja se že tako). Ne najdem vrvic za spalno vrečo, verjetno so ostale kje na stezi.
Ogenj
je že dovolj velik, tako, da ga lahko pustim in gram iskat vrvice. Napaka! Ko se
vrnem je ogenj že skoraj ugasnil. Moj ogenj je kot nekakšen pubertetniški mulc.
Vseskozi ga moraš vzpodbujati z veslom in poleni.
Matjaž Prosen (se nadaljuje)