Skuham večerjo in pripravim ležišče. Ogenj je že kot en star gospod. V lenem ritmu skrbim zanj on pa me v zameno preveva z dimom in odganja pikajoče žuželke.
Zmatran,
po veslanju moram na obali še izsekati prostor za spanje. Ko ugasnem luč,
postane pragozd mnogo bolj stvaren. Ob luči ne vidim skozi mrežo za komarje in
vse kar prihaja do mene so zvoki živali in vode. Ko ugasnem luč se jim
pridružijo še mogočni obrisi drevja, ki visi nad mano. Končno sem pogruntal
način, postavljanja šotora tako, da ne pušča.
Matjaž Prosen (se nadaljuje)