Zbudim
se poln energije. Iz nosa mi še teče, vendar me glava ne boli več. Na pot so me
pospremili trije Indijanci in vse je šlo kar dobro od rok, dokler se ni reka
zožila na slabih 5 metrov, hitrost toka pa se je podvojila. Veslanje tu ni več
mogoče, vlečem se za koreninice in veje, na nekaterih mestih pa moram iz čolna
in do pasu v vodi vlečem čoln po brzicah naprej. Naenkrat je tok premočan in
spodrsne mi v deročo vodo.Matjaž Prosen (se nadaljuje)
