Frekvenca
srčnih utripov se komaj nekoliko spusti in že drvimo naprej. Mrčesa v tem
podnebju kar mrgoli in količina zmazka iz mušic in komarjev na prednjem steklu
nezadržno narašča. Voznik že visi na volanu in skoraj že z nosom drsa po
prednji šipi. Le Bog še ve, če je kaj videl, mi nismo! Končno se ustavi pri
kolibah ob cesti, skoči iz avta, zdrvi skozi prva vrata in čez minuto je že
nazaj s cunjo in kovinskim ključem. Hmmm... Šipa je kmalu spet za silo
prozorna, kolesa pa na mestu.
Uros Kastelic (se nadaljuje)
