Spogledam se s sopotnico. Vidim olajšanje.
Kriki. Prestrašenega moškega potegnejo na sredino. Prisilijo ga, da se sezuje
(očitno vsi skrivamo stvari na isti način). Poberejo njegovo torbo in jo
izpraznijo na tla. Vpijejo in iscejo mobilni telefon. Pogledam stran in se
sprašujem, kdaj bo že mimo!
Spet kriki. Tokrat ženska! Panično joka, ko
jo grobo stresajo. Preklete živali! Avtobus se ustavi. Izstopijo. Nadaljujemo
vožnjo. Vsa teza dogodka obleži v trenutku tišine. In potem zažuborimo, vsak ima kaj
povedati sosedu.
Vanja Kovacic
(se
nadaljuje)
