Bolivija 15 Pručka V Tistem Koridorju

 On se je moji pripombi nasmejal (čeprav sem mu to rekel smrtno resen) in rekel, da sva potem dogovorjena za koridor. Vrnil sem se za pult na postaji in zahteval karto. Ona tokrat reče ni problema in mi zaračuna 130Bs.

Sem ji rekel naj se ne dela norca iz mene, ker ji ne bom plačeval polno ceno za bus, na katerem nimam sedeža in nekako sem ceno zbil na 100 Bs (za ene 4, 5$ sem znižal ceno).

No temu je sledila že 1000x opravljena rutina. Mali ruzak in jakno s sabo na bus, veliki nahrbtnik pa spodaj med prtljago, s tem da je bila sedaj ena sprememba: iz velikega ruzaka sem vzel spalko ter jo vzel s sabo na bus. Tam mi je šofer postavil pručko v tistem koridorju in rekel: »Izvoli fant!«.

Edvin Ramić (se nadaljuje) 

Bolivija 14 Ne Delaj Se Norca Iz Mene

 Pelje pa samo eden avtobus na dan, pa še za tega očitno nobeden ne ve kdaj pride in kdaj gre. In kdo mi garantira, da se mi jutri ne bo spet isto zgodilo?! Stopil sem do šoferja in mu rekel naj stori nekaj kar se tiče prostega sedeža.

On mi pa izredno prijazno pove, da, če hočem seveda, lahko sedim na tistem koridorju, ki je pelje po sredini avtobusa med obema vrstama sedežev. Sem mu pa rekel, da me lahko, kar se tiče mene, da tudi na streho avtobusa, samo naj me nekako spravi gor.

On se je moji pripombi nasmejal (čeprav sem mu to rekel smrtno resen) in rekel, da sva potem dogovorjena za koridor. Vrnil sem se za pult na postaji in zahteval karto. Ona tokrat reče ni problema in mi zaračuna 130Bs. Sem ji rekel naj se ne dela norca iz mene, ker ji ne bom plačeval polno ceno za bus, na katerem nimam sedeža in nekako sem ceno zbil na 100 Bs (za ene 4, 5$ sem znižal ceno).

Edvin Ramić (se nadaljuje) 

Bolivija 13 Imaš Rezervacijo, Ampak Ni Sedeža

 Vrgel sem vse s sebe, se usedu na eno klopco in čakal. Po štirih (!) urah sedenja na klopci in ustvarjanja vsega mogočega, samo da bi čas hitreje minil, je bus končno prišel. Ko sem hotel dvigniti svojo rezervacijo, mi pa prijazno povedo, da ni prostega sedeža. Pa pravim, da vem da so vsi sedeži zasedeni, in eden od teh zasedenih sedežev je moj, kajti rezerviral sem ga. Mi pa odgovorijo, da sem jih narobe razumel in so mi vso stvar še

enkrat povedali:

»Mi vemo, da ti imaš rezervacijo, ampak ni prostega sedeža za tebe…«

»Je pa kaj sem pa potem rezerviral? Skladišče mogoče?!« mi divja po glavi. Vendar sem si rekel, da ni sile na tem svetu, ki bi mi preprečila, da po štirih neskončno dolgih, vročih in vlažnih urah ne bi odšel s tem avtobusom.

Edvin Ramić (se nadaljuje) 

Bolivija 12 Čez Eno Uro, Ali Čez Šest Ur

 Trip je pa spet bil idealna priložnost za sklepanje poznanstev z nahrbtnikarji iz celega sveta. Tukaj sva z Nemcem ločila in vsak je šel svojo pot. Sam sem se po touru odpravil v Trinidad, bus pa naj bi bil ob 13:00. Iz izkušenj sem vedel, da bo zamuda, zato sem se bolj počasi napotil proti postaji. Ko sem postajo končno videl pred seboj, o avtobusu seveda ni bilo ne duha ne sluha. Tolažil sem se s tem, da sem imel vsaj karto rezervirano.

Na postaji sem vprašal kdaj avtobus pride, pa so mi rekli da ne vedo... :) Pa sem vprašal če mogoče ve, ali bo avtobus prišel čez eno uro, ali čez šest ur, mi je pa spet rekla da mi tega ne more povedati. Potem sem jo pa vprašal ali bus pride vsaj danes, mi je pa rekla, da danes bus sigurno da pride, da pa mi ne more povedati kdaj…

Edvin Ramić (se nadaljuje) 

Bolivija 11 Kot Iz Filma

 Ugotovila sva da sva v prikolici kamiona preživela 24 ur! In po dolgi vožnji po makadamu sva bila tako prašna, kot da naju je voznik vlekel po cesti, a ne da sva se vozila v prikolici.

Ko sva prišla v Rure, prvo kar sva naredila je da sva se šla osvežiti v eno reko, ki teče v bližini. Isto kot iz filma - velika, široka reka, okoli gosto rastje, reka vsa rjava od blata, po njej se domačini peljejo s čolni in v njej midva po 24 urah težke vožnje z tovornjakom... ahhh! :)) No tam sem šel na že omenjeni tour v Pampe in vsa stvar je bila izredno zanimiva, imeli pa smo priložnost videti veliko živali – vse od krokodilov, opic, kapibar in anakond. Seveda jih je bilo prej treba poiskati v močvirju, kar pa nam je na srečo uspelo.

Edvin Ramić (se nadaljuje) 

Bolivija 10 Nobenih Luči

Na srečo smo po štirih urah naporne vožnje prišli do neke vasi in na najino presenečenje so se vsi skobacali ven, tako da smo v celotni prikolici ostali le trije.

Midva z Nemcem in en domačin.

Midva sva izvlekla spalne vreče, se zavlekla v njih in vožnja je kljub nenehnemu tresenju postala bolj udobna. Vozili smo se večinoma skozi gost gozd, brez žive duše, nikjer nobenih luči – samo tema in naš kamion. Sredi noči nekje bogu za hrbtom, je voznik zapeljal s ceste, ugasnil motor in luči (še hujša tema) in šel spat… (?!)

Ostali smo se nekaj časa gledali, dokler nismo videli, da nam kaj drugega res ne preostane, kot da sledimo vozniku. Zavlekla sva se v spalki in pet ur tišine nama je dobro delo. Zgodaj zjutraj smo pot nadaljevali in popoldne smo končno prišli v Rure.

Edvin Ramić (se nadaljuje) 

Bolivija 9 Bombon V Glavo

 Ko sva se še midva skobacala notri, sva pristala med ene 40 domačinov vseh starosti, ki so tako potovali že kdo ve koliko časa. Midva stojiva tam, oni vsi utrujeni od poti in vsi gledajo v naju – dva gringa.

Zbasala sva se nekam v en kot, in se še celo uspela nekako usesti. Odprl sem vrečo bombonov, ki sem jih prinesel iz domovine Slovenije in jih potalal sopotnikom in takoj so vsi bili boljše volje. Še celo ko sem eno gospo po pomoti z bombonom zadel v glavo (ko sem jih metal po prikolici), so se vsi samo prešerno nasmejali.

Da povem da je v Boliviji 90% vseh cest makadamskih, in da tudi ni bila izjema. Midva sva dobila najslabši prostor, saj sva sedela čisto na koncu prikolice – del ki se je najbolj zibal. In po tistem makadamu se je res tresel, kot da je potres.

Edvin Ramić (se nadaljuje)