Mehika 2, Nekateri so objemali školjke

Nasla sva par ur pri natrpanem urniku, da mal sporociva, kaj se dogaja.

V torek smo imeli eno bolj mirno vecerjo z ozjo druzino. Hrana dobra, pijaca tudi.
V sredo je bil sprejem pri avstralskem ambasadorju oz. v njegovi rezidenci. Na zanimiv nacin porabljen denar avstralskih davkoplačevalcev. Potem sta sledili mini dekliscina in mini fantovscina. Dekleta so se ucila plesati salso, fantje pa ne. Oboji pa smo se potem 'rahlo' otekilani dobili v enem klubu, kjer se je plesalo in pilo, dokler nismo nasli enega od gostov nezavestnega pod naso mizo. Avstralci pac.
Vceraj smo se brez izjeme zbudili vsaj z glavobolom, nekaterim pa so bile mehiske školjke tako vsec, da so jih vec ur objemali. Potem je sledil prevoz z avtobusom v malo mestece 80km juzno od Mexico Citya, ki se klice Tepozlan. Tu je vsak nasel svojo nastanitev, s Tino si deliva eno podezelsko hisko s se stirimi gosti. Ko smo prispeli sta naju pricakala vrtnar in njegova zena - kuharica/cistilka, ki pa na zalost (ali na sreco) govorita samo spansko. Dogovorili smo se, da nam je Vicente sel iskat na trg vse kar se tice hrane, MariaElena pa nam bo pomagala pri pospravljanju in kuhanju. Za danes smo povabili nekaj kolegov na zar zurko.
(se nadaljuje)

Luka Batistič

Mehika, Oaxaca: Cascada petrificada

Pred parimi dnevi pa sva prispela v mestece Oaxaca (beri Ohaka).
Mimogrede, zelo sem razocaran nad Tininim znanjem spanscine. Po dveh tednih v Mehiki in pred tem nekaj dnevi v Madridu je vse, kar zmore, ko zeli pritegniti pozornost nekoga, tak pristni drameljski EEEJJ! Katastrofa. (Ce sem pa na dopustu, pravi). No ja, pa se: `Luka, dej se zmen`.

Oaxaca. Lepo. Kolonialno. Mesto. 

Lezi v lepi dolini. Okoli ogromno rusevin, pardon, arholoskih najdb. Predvsem dveh mehiskih civilizacij - Zapotekov in Mixtekov (poleg Inkov in Aztekov je bilo tu pred prihodom Spancev se devet velikih civilizacij). Ogledala sva si torej te zanimivosti, jedla njihovo znamenito cokolado (od tu cokolada baje izvira), pila njihov mezcal (podobno kot tekila, samo veliko vec okusov) in seveda jedla. 

Danes sva si med drugim ogledala `zamrznjene` slapove (podobno Pamukalam), ki so bili sicer zanimivi, se bolj zanimiva pa je bila voznja do njih. Iz Oaxace dolina (cca. 1500m nadm. visine) smo se povzpeli na 3000+m in potem spustili nazaj na 2200m. Zanivia pa je bila cesta, po kateri se je to odvijalo. Matija, ti bi uzival. Tina pa ni. Makadam, da ga tezko najdes, samajama in strmo, s prepadi in zmesanim Mehiskim voznikom. Skoraj naju je pobruhal avstralski sopotnik, ki je vceraj malo prevec spil (kot pravi njegova punca, sam pravi, da ga je ravno prav).

Jutri greva proti Pacifiski obali, se ne veva katero mesto. Se beremo, ko najdeva internet.

(se nadaljuje)

Luka Batistič

Gvatemala 10 Razpadli Most

Na misel so mi prišli mostovi v Kongu.

Z motorjem sem preskakoval luknje med tramovi in lovil ravnotežje na ozkih latah, položenih čez reko. Koliko časa je že minilo od takrat? Več kot pol leta. Moral sem premagati strah in iti čez, ker ni bilo druge poti. Tudi tukaj je ni. Morala bi iti daleč naokrog ali čakati, da popravijo most, kar lahko traja več dni. Takega zaostanka si preprosto ne moreva privoščiti.

Vžgal sem motor in pomignil Metki, naj prisede. Policist naju je skušal zadržati, a je bil prepozen. Zapeljal sem na most. Pod kolesi je zaropotalo in zahreščalo. Deske so se tresle, kot bi jih poganjal parni stroj. Vozil sem kot po jajcih. Držal sem se zgornje strani, kjer so še vsi nosilci stali pokonci. Počasi sem preskočil razpoko in že sva bila čez.

»To si pa pogumno naredil, kot v cirkusu, « je rekel policist, ki je zadrževal promet na drugi strani. 

»Kar se mora, ni težko, « sem se delal hladnega kot špricar, čeprav mi je srce divje razbijalo.

Uroš Blažko

Gvatemala 9 Reka je odnesla most

Tek čez ovire

Na cesti je spet zastoj. Na obeh straneh reke so dolge vrste vozil, ki se ne premaknejo. »Kaj se je zgodilo?« sem spraševal, ko sva se pririnila mimo kolone.

»Narasla reka je odnesla most, « je rekel policist. »Cesta bo zaprta, dokler ga ne popravijo. Morala bosta nazaj!«

Kar misli si, sem si mislil. Stopil sem pogledat. Policist je seveda po južnjaško pretiraval: most je še stal, vendar je vibriral pod pritiskom. Pod njim so se nabrale veje in grozile, da ga bo tok potegnil s sabo. Voda je spodnesla enega od stebrov. Most se je na sredi prelomil, da je ploščad štrlela kot strani odprte knjige. Policist je čezenj spuščal le pešce in kolesarje.

Gledal sem boj lesenega mosta z deročo vodo. Bo zdržal? Na misel so mi prišli mostovi v Kongu.

(se nadaljuje)

Uroš Blažko 

Gvatemala 8 Tranzitni vizum

Z Metko za ogled dežele nisva imela veliko priložnosti. Tranzitni vizum velja 72 ur, vendar se bivanje v državi ne meri v urah, ampak v dnevih. To pomeni, da nama za pot čez državo ostaneta le dva, ker sva večino tretjega zapravila na meji. Ne da bi se veliko ozirala okrog sebe, sva prispela v Ciudad Guatemala. Zaradi razkopavanja ulic je nastal prometni zamašek, ki naju je prisilil, da sva se ustavila.

Zopet se ulije. Blatna kopel izpod koles tovornjakov prekrije vse najine barve razen rjave. Potem naju dež opere in spet sva pisana. Junij je najbolj vlažen mesec in danes sva že šestič mokra. Gvatemalska prestolnica ne ponuja mnogo ogleda vrednega. Je sodobna in umazana. Edino, kar bi naju zadržalo tukaj, bi bilo podaljšanje vizuma, vendar bi postopek trajal predolgo. Če sva že na meji porabila en dan, koliko bi jih šele potrebovala za borbo z migracijskimi oblastmi? Do najine vrnitve domov manjkata le še dva meseca in pred nama je še dolga pot. S težkim srcem sva se odločila, da ne bova zaprosila za turistični vizum. Brez postanka bova v dveh dneh prevozila Gvatemalo.

(se nadaljuje)

Uroš Blažko

Gvatemala 7 Fiesta

Indijanska kultura je že stoletja prisotna povsod. Starodavna civilizacija Majev je za sabo pustila neprecenljive kulturne zaklade in tudi običaji njihovih potomcev so za zahodnjake zanimivi. Slišala sva, da so Maji skromni, pošteni in čisti ljudje, ki malo pijejo, morda kako kapljico na praznik. O prijaznosti bi lahko razpravljal, drži pa, da tržnice kar žarijo od pisanih oblačil in živobarvnih izdelkov domače obrti.

Festivali, ki jih prirejajo v čast svetnikov, so prava paša za oko zaradi slikovitega okrasja in skrivnostnega dogajanja, kjer se krščanski rituali mešajo s poganskimi. To so pravi vodometi hrupa in slapovi procesij z okrašenimi kipi svetnikov, ki jih spremljajo ognjemet in plesalci v fantastičnih maskah. Šef fieste je vedno lokalni svetnik, zaščitnik mesta, festival pa priredijo tudi za božič in druge katoliške praznike. Po prihodu španskih konkvistadorjev so navzven sprejeli krščanstvo, pojejo stare španske pesmi in krasijo oltarje v kolonialnih cerkvah, vendar je njihova notranjost ostala nedotaknjena. Indijanci v tradicionalnih oblačilih so v nasprotju z moderno urejenimi cestami, celo na bencinski črpalki lahko plačava s kreditno kartico.

(se nadaljuje)

Uroš Blažko 

Gvatemala 6 Vse v rok službe

»Prepričan sem, da lahko uradnik na tako visokem položaju, kot je vaš, odobri najina vizuma.«

Možak se je strinjal in v potna lista pritisnil žig, na katerega sva čakala že od jutra. Ogromno breme mi je padlo z ramen. Ne bo treba spet leteti. Lahko bi naju takoj spustil čez mejo in bi obema prihranil veliko živcev. Ampak tudi tako je dobro. Nismo v Evropi, ampak v Latinski Ameriki, kjer se nikamor ne mudi. Njemu je šlo v rok službe, nama pa v rok potovanja, kakor pravijo. Nihče ni izgubil nič.

Poslovil sem se z besedami: »Občudujem vašo razsodnost in se najlepše zahvaljujem za vašo prijaznost, « čeprav bi ga najraje utopil v žlici vode.

Indijanski rezervat

Gvatemala je dežela Indijancev. V državi jih živi 45 odstotkov, prav toliko pa je ladinov. Beseda je značilna za Gvatemalo in označuje človeka, ki ima latinsko kulturo in govori špansko, čeprav se sicer oblači po zahodnjaško. Lahko je tudi čistokrven Indijanec. Nasprotje od ladino je indigeno; definicija je kulturna, ne rasna.

(se nadaljuje) 

Uroš Blažko