Peru, Ekvador Huanchaco

Serbus!! Kako kej nasa drzavica na drugem koncu sveta???

Zdele pa se ze res en lep cajt nisem oglasil. Ni blo cajta ali pa volje.

Najvecja sprememba je, da sedaj potujem sam, ker je Maja ze doma in uziva ob goveji zupci in Merloteku...

Najprej kako je bilo, ko sva bila se skupaj.

Po Huarazu sva sla v Huanchaco na obali, ker so ostali popotniki ta plac zelo priporocal. Glih kaj posebnega ni - plavat ne mores, za deskat tudi ni, nocnega zivljenja tudi ne tak, da ne vem glih za kaj ga tudi Lonely planet priporoca. Od tam pa direkt v Ekvador - severni Peru ni posebej zanimiv razen ce imas rad rusevine.

Ekvador je pa druga pesem. Prvo kot prvo imajo sedaj dolar kar je bedasto.

Drzava je res ratala draga glede na to, da je se pred dvema letoma bila najcenejsa  v juzni ameriki. Ni pa tako hudo kot nekateri doma trdijo. Se posebej so dragi kakrsnikoli izleti z agencijo - v primerjavi s Perujem placas dvakratno.

Matjaz (se nadaljuje) 

Tikal, Gvatemala

Foto: Janin

Čile, Bolivija, Peru, Ekvador

Bolivija je bila spet polna dozivetji. Ogledi rudnikov-Potosi, pa glavnega mesta - Sucre, La Paza, Copacabana (mogoce sem kaj izpustila). Na poti je bilo zanimivo in vcasih malce neprijetno, ker smo obticali po 5 ur zaradi kaksnega plazu ali podobno. Na sploh pa so v Boliviji poti neasfalitrane tako, da je voznja vedno bolj ali manj kaskaderska. Po ogledu jezera Titike (Isla del Sol, Isla dela Luna) smo odsle v Peru.
Odlocitev je bila, da si se ogledamo plavajoce otocke (s Perujske strani) in nato odhitimo v Cusco. Nacrt se je malo upocasnil,ker nam je vmes mocno zbolela ena od popotnic, tako da je morala obiskati tamkajsno bolnico (no coment) in tam preziveti kar dva dni. Potovalna bolezen: zelodcni problemi, visoka vrocina, dijareja in dehidracija (dobila je kar tri infuzije zaradi dehidracije). Sedaj je po eno tedenski dijeti ze zdrava kot riba. V Cusco smo seveda prisle, od tam pa nadaljevale pot na Machu Pichu, ki so nam ga ravno na dan, ko smo se vzpenjale, dvakratno podrazili (za studente 10 USD, za ostale 20 USD). V Cuscu smo bile se v pet clanski zasedbi, potem pa smo sle v razlicne poti (ostale tri protidzugli - Iquitos, medve proti Ekvadorju).
Ogledali sva si Nasco, Ico, Pisco in Limo (v kateri nisva utrpele nobene neprijetne dogodivscine, kot najine tri prijatelice, ki so bile v tem mestu ob denar, potni list in kar je najbolj pomembno ob dnevnik). Iz Lime sva nadaljevale pot proti Ekvadorju.
Po 32 urni voznji in razlicnih pripetljajih na mejnem prehodu (Tumbes), sva si privoscile oddih v obmorskem mestecu Montanita, ki je pravi raj za surfarje, pa tudi navadni kopalci lahko pridejo na svoj racun, saj je voda prijetno topla in popldne ne prevec valovita. Domacini so nama pokazali se lep plazo (eno uro voznje od Montanite proti severu) Playita, ki je spominjala na film Plaza (seveda brez glavnega akterja). Potem pa je bil cas, da pogledava kako zgleda dzungla oz. dezevni gozd. Izhodiscna tocka je bil Banios, od koder sva odsle na tro dnevno turo v Puyo. Zivali sicer nismo videli v naravi (smo jih pa v bljiznem zivalskem vrtu), smo pa videli obilno rastje, ki v nasih drzavah krasi dnevne sobe. Bili smo tudi pri indijanski druzini in potovali po reki s kajakom.
Sedaj se nahajave v Quitu, kjer so cene precej visoke in kjer je treba zelo paziti, kje se ponoci potikas (najbolje je ostati v hostlu in deliti dozivetja in izkusnje z ostalimi popotniki).
To je bilo na kratko vse o najinem potovanju! (Ce Vas kaj posebno zanima, bova z veseljem odgovorile, ce bo seveda v najini moci.)
Eva, Ksenija

Choquecancha Peru

Slabe ceste, ponekod zevajo prepadi (moram omeniti, da so šoferji precej izurjeni), ogromno prahu na ovinkih, ki se zajeda v kožo-hvala bogu, da imam kontaktne lečke, s katerimi imam vse več problemov, ko moram odstranjevati prah izpod njih. Ampak, to je življenje in tega se moraš navaditi.

Do vasi vozijo le kamioni, če imaš srečo lahko sediš na hrapavih deskah ali na tovoru, ki ga prevažajo domačini do bližnje vasi. Zelo udobna vožnja moram reči. To pa je sedaj šala. Vsakih nekaj metrov me je dvignilo z desk za približno pol metra, včasih sem pristala na ubogem senoru, ki me je pogledal izpod obrvi. Zdaj pa me bo ''vsejkal'', sem zmeraj pomislila. ''Disculpe senor'' se je zaslišalo iz mojih prahu polnih ustnic. Senor ni reagiral.

Počasi smo se bližali mestu Calca, ki je od Cusca oddaljeno slabo uro. Komaj sem se ''skobacala'' iz prahu in natovorjenega kamiona. Oh, moje obolele okončine in vsa moja energija, ki je bila na ničli. Ali mi je treba tega, sem pomislila?! In v istem trenutku se je oblaček nad mojo prašno glavo razblinil. Začutila sem veselje in zadoščenje. Zopet so za mano čudoviti dnevi, ki sem jih preživela v tej idilični vasi s prečudovitimi ljudmi. Res pravi balzam za živce...

Dana Krajnc. 

Peru Choquecancha 3

Ampak, kjer so živalske kože, so tudi bolhe. Te majhne, drobcene živalce so me popikale po vsem telesu. Le kako si dovolijo napadati ''gringo''? Verjetno se te živalce že dolgo časa niso srečale z ''belim mesom'' in so izkoristile priložnost. HAM. Naj bo, oprostim jim.
V tej sobi, kjer sva spali s profesorico je tudi postavljen oltar s križem in suhim cvetjem, poleg pa prežita dve čisto pravi človeski lobanji dedka in babice te družine. Malce me je stisnilo pri duši, ko sem ju zagledala, kasneje pa sem skoraj pozabila na njiju. No, včasih, ko sem šla ponoči opravljati svoje zadeve, kar pa je bilo pogosto, ker je bilo zelo hladno, sem pomislila, če ju bom pogledala, se mi bosta ''zarežali'' z rdečimi očmi in s šklepetajočimi zobmi (sicer sta bili bolj ali manj brez zob). V sobi pa popolna tema. Brrrrr...
Seznanila sem se tudi z običaji in z glasbenimi instrumenti te vasi. Večinoma uporabljajo flavte, narejene iz lesa in plastike, bandurrio in charango-strunski glasbili ter boben. Ti instrumenti ob skupnem izvajanju pričarajo zanimive zvoke. Zanimive zato, ker instrumenti niso popolnoma natančno uglašeni. Vendar to daje svojstven čar, ki je tako značilen za to glasbo.
Mladi fantje ob večerih igrajo in plešejo na vsakem vogalu vasi. Glasbo izvajajo s flavtami in bobnom, ki se razlega po vsej vasi in vabijo samska dekleta na ples. Oblečeni so v tipična oblačila-dekleta v manto, pollero-krinolina, ojotas-sandali, na glavah nosijo polcilindre, fantje pa nosijo ponche, prav tako imajo obute ojotas, na glavah pa klobuke. Vožnja iz Cusca do Choquecanche traja 5 do 7 ur in je precej naporna.

Dana Krajnc.

(se nadaljuje)

Choquecancha 2

Peru
Ti prijazni ljudje so me povabili, da ostanem pri njih do 25. julija, ko se slavi praznik Patron de Santiago, vendar sem jim razložila, da se moram vrniti v Cusco, ker pričakujem prijatelje iz moje dežele (le kdo bi to bil?), prav tako pa sem se morala udeležiti praznikov, ki so potekali v različnih vaseh in mestih.
Choquecancha je ena izmed redkih vasi, kjer skoraj pri vsaki hiši ženske tkejo mante in ponche. Ta običaj se je ohranil še iz inkovskih časov. Mante in ponche krasijo liki živali, kot npr. kondorji, razne ptice, žabe, metulji,... Ko ženske končajo s tkanjem, te prečudovite izdelke prodajo na tržnicah v mestih.
Možje vstajajo zgodaj, ker jih čaka delo na chacrah, in se vrnejo pozno popoldan. Ženske jim nesejo opoldan malico-krompir, ki je poleg koruze osnovna hrana in chicho-vrsta koruznega piva.
Pri hišah imajo ogromno morskih prašičkov, ki jim prav tako služijo za hrano, tekajo po prostoru, kjer se kuha, južina, pogovarja, skratka kjer se največ zadržuje. Od tekoče hrane največ použijejo kokinega čaja in kave, ki pa je milo rečeno obarvana sladkana voda, vendar vseeno prija vonj po kavi. Kako sem pogrešala pravo mamino kavo. Joooooj.
V vasi Choquecancha, v kateri sem preživela te čudovite dneve ne uporabljajo električne napeljave. Za sobno razsvetljavo jim služijo sveče in petrolejke. V sobi, kjer sem spala, če bi lahko tako poimenovala ta prostor, so tla prekrita z zemljo. Hudo mrzla tla. Zato sem si pod spalno vrečo podložila ovčje kože. Kakšen blagor.
(se nadaljuje)

Choquecancha-vas, v kateri se začuti prvotni način življenja

Peru
Vas Choquecancha se nahaja na vzhodni strani Vzhodne Kordiljere severno od Cusca. Kako idilično obarvana vas. Človek se kar zaljubi v njo.
Hiške so v skupinah raztresene po pobočju, ki ga lepšajo evkaliptusova in borova drevesa. Koze in ovce se pasejo v tropih in iščejo sočno travo, prašiči se sprehajajo po ulicah in zadovoljno krulijo, v daljavi se sliši otroški glas, ženske tkejo mante in ponche-vrsti ženskega in moškega pregrinjala, možje pridno delajo na chacrah-poljih,...

Oh, kako umirjeno življenje, kako drugačno od mestne civilizacije, kakšen balzam za živce,... Ljudje so zelo prijazni. Na ustnicah ''nosijo'' nasmeh, zmeraj ponudijo roko in vabijo v svoje hiše. Večinoma vsi govorijo španski jezik, vsaj moški. Prav tako govorijo jezik quechua, ki je njihov osnovni jezik. Oh, kako mi je všeč ta jezik. Kako se ga želim naučiti, vendar so to samo sanje, ki se ne bodo nikoli uresničile. Zakaj? Preprosto zato, ker je ta jezik zelo zahteven jezik in za moje malce stare ''možgane'' prezahteven. Morda v drugem življenju.
Dana Krajnc.
 (se nadaljuje)