Brazilija 3: Voznik z nosom na šipi

Zavore škripajo, zadnji trenutek oster zavoj. Le kakšen centimeter, pa bi imeli tono zrezkov, razbite glave in tri prazne stole na avtobusu.

Frekvenca srčnih utripov se komaj nekoliko spusti in že drvimo naprej. Mrčesa v tem podnebju kar mrgoli in količina zmazka iz mušic in komarjev na prednjem steklu nezadržno narašča. Voznik že visi na volanu in skoraj že z nosom drsa po prednji šipi. Le Bog še ve, če je kaj videl, mi nismo! Končno se ustavi pri kolibah ob cesti, skoči iz avta, zdrvi skozi prva vrata in čez minuto je že nazaj s cunjo in kovinskim ključem. Hmmm... Šipa je kmalu spet za silo prozorna, kolesa pa na mestu. Ja, s tistim ključem je močno privil vsa štiri kolesa. Še dobro, s triciklom ne bi nikoli ujeli avtobusa!

Vožnja se nadaljuje, najprej s polno hitrostjo (kakšnih 130km/h), nato pa vedno počasneje! Mi se le nemočno spogledujemo. Voznik pa vedno bolj „švica“... Uh, saj zunaj je resda vroče, ampak toliko pa spet ne more biti.

Uros Kastelic

Foto: janin

 (se nadaljuje)

Brazilija 2: Voznik seka ovinke

In se odpeljemo kakšna dva kilometra do carinske kontrole. Tukaj pa brazilski carinik, ženska, brez milosti:

“Vse ruzake ven, da pregledamo!”

In začne. Vneto, enega po enega, predal za predalom, vrečko za vrečko, še smrdljive nogavice in umazane spodnje hlače je ne ustavijo. Taksist pa vedno bolj živčen… Ko ji nekako le pojasni naše namene, ona skomigne z rameni, odkima z glavo in nam daje s kar nekaj gestami vedeti, da nam to ne bo nikoli uspelo. A taksist se ne da in na koncu se nas ženska le usmili... Po polovici pregledane prtljage lahko končno štartamo. Dvesto trideset kilometrov, slabi dve uri in razmajana kripa. Gremo!

Voznik divja, seka ovinke, nad pokrajino pa se spušča noč. Prednje luči zdaj gorijo, zdaj ne, večinoma pa le na pol brlijo. In nasproti vozeča vozila dodatno opozarjamo na našo prisotnost z vklapljanjem smernikov. Nekje na četrtini poti pa glej ga zlomka – krava na cesti, pa čeprav smo že dodobra zapeljali v področje pragozdov!

Uros Kastelic

Foto: janin

(se nadaljuje)

Brazilija: Lekcija preživetja

Santa Elena je prijetno umirjeno mestece na meji med Venezuelo in Brazilijo. No, naša vožnja s taksijem od Sante Elene do Boa Viste na brazilski strani je bila nekaj povsem drugega.

Po spletu okoliščin in nekaj napačnih informacijah o uri odhoda brazilskega avtobusa iz Boa Viste v Manaus smo okoli 17:00 ugotovili, da je prava ura odhoda avtobusa 20:00. Nas je pa čakal še mejni prehod in približno 250km dvopasovnice do Boa Viste... Taksi, kaj pa drugega! 32USD je bila zadnja cena po pogajanjih, plačali pa bomo le v primeru, če avtobus tudi ujamemo.

In gremo... Z venezuelskimi taksisti do meje, tam pa najprej na obe policiji. Vse brez zapletov in kmalu sedimo v brazilskem taksiju: kakšnih 20 let star Ford, ves majav in s pošteno razpoko na vetrobranskem steklu. Taksist pa:” Ni problema, gremo!”

Uros Kastelic

Foto: janin

(se nadaljuje)

Poroka na plavajočem otoku Jacha Tata 3

Takole pestro, bogato in v rožicah sem preživel tisto soboto in nedeljo in kar nisem se mogel načuditi darilom, ki so jih prinašali prijatelji, sosedje in sorodniki. Najbolj sta se izkazala botra, ki sta priplula vsak s svojo barkačo, do zadnjega kotička nabasano z darili. Omare, zrcala, lonci, kozarci, postelje, viskiji, jedilni pribori, mize, stoli,… pa kam bodo vse to dali? Navadna hiša na za otroško dvorišče velikem plavajočem otoku je velika tri krat dva metra, na otoku je okoli deset takih hiš, WC (nizek opazovalni stolp z luknjo v tleh) in osrednji prostor, kjer turistom ponujajo spominke.

Res je bilo zabavno prisostvovati tipični poroki pri ljudstvu, ki še vztraja in živi na plavajočih otokih. Mesec avgust je mesec porok, saj je, kot pravijo, vreme najlepše. Sončno in suho. Zato je ponavadi takrat največ porok, na katere pridejo povabljeni iz sosednjih otokov, Puna in celo iz Slovenije. V tistih dveh dneh, ko sem bil tam, se je na plesišču zazibala vsaj polovica od dva tisoč otočanov. Prišli so na ženinov otok, ker je taka navada. Nevesta je bila z drugega otoka. Spoznala sta se na eni izmed otoških veselic. Plesi, ki jih poznajo, so namreč zelo družabni in zabavni. Enkrat izbirajo fantje, drugič punce. In nihče nikogar ne zavrne. Če pa sta si plesalca se všeč, komaj čakata, da se spet vidita na naslednji zabavi. In ko ju že drugič vidijo skupaj, se že ve, da se med njima nekaj plete… In poroka je na obzorju.

S solzami v očeh sem se poslovil od mojih novih prijateljev in komaj sem čakal, da jih ponovno obiščem. Obljubili smo si, da se kmalu spet vidimo in v zadnjih dveh mesecih sem bil še dvakrat tam. Sprejeli so me za svojega. Le še žensko si moram najti na sosednjem otoku…

Poroka na plavajočem otoku Jacha Tata 2

Po kakšnem večjem darilu je nastopila godba in cel otok se je začel tresti pod ritmi nemogoče muzike imenovane huayno (oprostite, ampak kdor je ne pozna, ne more soditi!). Ko je bend na elektriko odigral svoje (z ladjo so pripeljali vse instrumente, 3 metrske zvočnike in seveda generator), je nastopil pihalno- tolkalni orkester dvanajstih iz ure v uro bolj veselih glasbenikov. Ti so mi bili na začetku sicer bolj po godu, a po nekaj piškotih in toplih vrčkih mi je v uho zlezla nalezljiva melodija ene najpopularnejših huayno zasedb, skupine imenovane Chicas Mananeras. Komad se je imenoval La otra in govori o drugi, ki jo ima on. Tipično.

Ampak tako osladno in tako spevna melodija, da ni čudnega da je postala prava zimzelena uspešnica. In bolj ko je padala noč, bolj sem si želel elektro huayno benda in seveda rezek glas pevke, ki je v mikrofon tulil: “La otra, la otra, la otraaaaa!”  In tako pozno v noč… dokler nisem v svoji chosi (slamnati vigvam) zaspal ob ritmih znane melodije. Pravzaprav so se mi zdele potem že vse podobne, tako da so name delovale kar uspavalno. Dokler ni naenkrat nekdo zapihal v trobento in prekinil sladko pozibavanje otoka. Pridružili so se mu tudi drugi člani zasedbe in pleh banda je začela s svojim repertoarjem.

Ura je bila okoli pet zjutraj, delal se je dan, in očitno je bilo, da muzika ne bo prenehala. In res ni. Tudi mladoporočenca sta bila na svojih mestih. Neverjetno. Kot so mi povedali, od poroke v soboto zjutraj v Punu, mestu ob jezeru, do poznega nedeljskega popoldneva, ne smeta zatisniti oči. Drug drugega sta držala pokonci. Ko pa sta jima glavi začeli padati v ptičjo juho (glavna sestavina te močne enolončnice je ptič, imenovan Martin Pescador), so na sceno stopili bend, animator in alkohol, ki so se vsak po svoje trudili obdržati ženina in nevesto na nogah. Naloga vseh je torej, da poskrbijo za veselje, srečo in ljubezen mladih zakoncev, saj v primeru, da kdo od njiju zatisne oko, to prinaša v njuno skupno življenje in družino nesrečo, bolezen ali celo smrt...
 (se nadaljuje)

Rok Kofol: Poroka na plavajočem otoku Jacha Tata

Pa sem spet tukaj. Na jezeru Titicaca. Rad se vračam. Bučanje valov me pomirja, stik z vodo napolni z energijo. Zato sem vabilo na tipično poroko na enem izmed tridesetih plavajočih otokov Uros sprejel z odprtimi rokami.

 Kaj hudiča naj kupim za darilo mladoporočencema, ki ju, odkrito povedano, sploh nisem videl, kaj šele poznal? Povabili so me kar tako, ker smo tam na naši kolesarski odisejadi okoli jezera prespali in si je poglavar Jacha Tate najbrž zamislil, da bi bilo lepo imeti še kakšne turiste ob tem veselem dogodku. Kozarci? Porcelan? Multipraktik? Tehtnica? Jedilni pribor? Računalnik? Pa kako za vraga naj vem, kaj potrebujejo na otoku, narejenem iz trsja, kjer je vse pogojeno z vodo. Ljudje živijo od ribolova in pticolova, drugi od turizma. Ribiško palico? Čoln? Mrežo? Trnek? Pa saj znajo loviti ribe po svoje. Saj  sploh ne vem, ali bodoči mož lovi ribe, se ukvarja s turizmom, ali morda s čim tretjim. Pa ona? Malo sem spraševal po otoku, pa so mi rekli, naj prinesem stensko uro. Stensko uro?!! Kam jo bodo pa nabili? Saj nimajo sten!!! No ja, jo bodo že kam obesili. Zraven sem priložil se krasen živo rdeč plastični jedilni pribor in liter viskija, si nadel filmski nasmešek in mladoporočencema stisnil roko. V iz trsja narejeni (iz česa drugega pa?) provizorični sprejemni hiški sta sprejemala darila in vsakdo je moral z njima popiti kozarec pisca. Jaz sem ga že spil, saj je bil zame prvi tisto popoldne, onadva pa sta po njem segala z vsakim gostom!
(se nadaljuje)

 

Težave s potnimi listi 3

Potem sem se ves srečen in vesel odpravil do stevardese na letališču, da bi se čekiral. A, glej ti to; na letališču so že imeli mojo prijavo! Ukradeni dokumenti!!!
In potem sem moral dokazovati in razlagati celotno zgodbo najprej stevardesi za šalterom, potem še policiji, da so vsi dokumenti resnično moji. Moral sem priznati, da očitno sploh niso bili ukradeni ampak pozabljeni in da jih je pošten najditelj vrnil!
Celotno zadevo bi lahko na policiji kar zakomplicirali, ampak so me po tridesetih minutah razlaganja, pojasnevanja in preverjanja podatkov vseeno spustili na letalo!
Si lahko predstavljaš, da se ti vse to zgodi nekaj ur pred odhodom domov?!”
Skoraj da se mi je zasmili, zaradi vseh teh stresnih trenutkov, s katerimi je zaključil dvomesečno potovanje po Peruju. Res neverjetna zgodbica.
Primerja se lahko edino le z zgodbico možakarja, ki sem ga srečala mesec dni na poti, mesec dni po pričetku mojega potovanja. Prečkal je mejo iz Čil v Peu.
Na meji so mu ukradli potni list. Oziroma bolje rečeno; to se je zgodilo na ozemlju med obema mejama. Si lahko predstavljate, kaj se je zgodilo v nadaljevanju? V Peru ga niso spustili, ker ni imel potnega lista. Nazaj v Čile pa zaradi istega razloga tudi ne!
Še skoraj so ga zaprli, češ “zakaj za vraga pa se brez dokumentov potikaš med obema mejama!?” Carinikom ni mogel dopovedati, da so ga okradli med prehodom obeh mej! Hmmm, živim se pač  vse zgodi!