Po kakšnem večjem darilu je nastopila godba in cel otok se je začel tresti pod ritmi nemogoče muzike imenovane huayno (oprostite, ampak kdor je ne pozna, ne more soditi!). Ko je bend na elektriko odigral svoje (z ladjo so pripeljali vse instrumente, 3 metrske zvočnike in seveda generator), je nastopil pihalno- tolkalni orkester dvanajstih iz ure v uro bolj veselih glasbenikov. Ti so mi bili na začetku sicer bolj po godu, a po nekaj piškotih in toplih vrčkih mi je v uho zlezla nalezljiva melodija ene najpopularnejših huayno zasedb, skupine imenovane Chicas Mananeras. Komad se je imenoval La otra in govori o drugi, ki jo ima on. Tipično.
Ampak tako osladno in tako spevna melodija, da ni čudnega da je postala prava zimzelena uspešnica. In bolj ko je padala noč, bolj sem si želel elektro huayno benda in seveda rezek glas pevke, ki je v mikrofon tulil: “La otra, la otra, la otraaaaa!” In tako pozno v noč… dokler nisem v svoji chosi (slamnati vigvam) zaspal ob ritmih znane melodije. Pravzaprav so se mi zdele potem že vse podobne, tako da so name delovale kar uspavalno. Dokler ni naenkrat nekdo zapihal v trobento in prekinil sladko pozibavanje otoka. Pridružili so se mu tudi drugi člani zasedbe in pleh banda je začela s svojim repertoarjem.
Ura je bila okoli pet zjutraj, delal se je dan, in očitno je bilo, da muzika ne bo prenehala. In res ni. Tudi mladoporočenca sta bila na svojih mestih. Neverjetno. Kot so mi povedali, od poroke v soboto zjutraj v Punu, mestu ob jezeru, do poznega nedeljskega popoldneva, ne smeta zatisniti oči. Drug drugega sta držala pokonci. Ko pa sta jima glavi začeli padati v ptičjo juho (glavna sestavina te močne enolončnice je ptič, imenovan Martin Pescador), so na sceno stopili bend, animator in alkohol, ki so se vsak po svoje trudili obdržati ženina in nevesto na nogah. Naloga vseh je torej, da poskrbijo za veselje, srečo in ljubezen mladih zakoncev, saj v primeru, da kdo od njiju zatisne oko, to prinaša v njuno skupno življenje in družino nesrečo, bolezen ali celo smrt...
(se nadaljuje)