Ampak tako osladno in tako spevna melodija, da ni čudnega da je postala prava zimzelena uspešnica. In bolj ko je padala noč, bolj sem si želel elektro huayno benda in seveda rezek glas pevke, ki je v mikrofon tulil: “La otra, la otra, la otraaaaa!” In tako pozno v noč… dokler nisem v svoji chosi (slamnati vigvam) zaspal ob ritmih znane melodije. Pravzaprav so se mi zdele potem že vse podobne, tako da so name delovale kar uspavalno. Dokler ni naenkrat nekdo zapihal v trobento in prekinil sladko pozibavanje otoka. Pridružili so se mu tudi drugi člani zasedbe in pleh banda je začela s svojim repertoarjem.
Ura je bila okoli pet zjutraj, delal se je dan, in očitno je bilo, da muzika ne bo prenehala. In res ni. Tudi mladoporočenca sta bila na svojih mestih. Neverjetno. Kot so mi povedali, od poroke v soboto zjutraj v Punu, mestu ob jezeru, do poznega nedeljskega popoldneva, ne smeta zatisniti oči. Drug drugega sta držala pokonci. Ko pa sta jima glavi začeli padati v ptičjo juho (glavna sestavina te močne enolončnice je ptič, imenovan Martin Pescador), so na sceno stopili bend, animator in alkohol, ki so se vsak po svoje trudili obdržati ženina in nevesto na nogah. Naloga vseh je torej, da poskrbijo za veselje, srečo in ljubezen mladih zakoncev, saj v primeru, da kdo od njiju zatisne oko, to prinaša v njuno skupno življenje in družino nesrečo, bolezen ali celo smrt...
(se nadaljuje)