Takole pestro, bogato in v rožicah sem preživel tisto soboto in nedeljo in kar nisem se mogel načuditi darilom, ki so jih prinašali prijatelji, sosedje in sorodniki. Najbolj sta se izkazala botra, ki sta priplula vsak s svojo barkačo, do zadnjega kotička nabasano z darili. Omare, zrcala, lonci, kozarci, postelje, viskiji, jedilni pribori, mize, stoli,… pa kam bodo vse to dali? Navadna hiša na za otroško dvorišče velikem plavajočem otoku je velika tri krat dva metra, na otoku je okoli deset takih hiš, WC (nizek opazovalni stolp z luknjo v tleh) in osrednji prostor, kjer turistom ponujajo spominke. Res je bilo zabavno prisostvovati tipični poroki pri ljudstvu, ki še vztraja in živi na plavajočih otokih. Mesec avgust je mesec porok, saj je, kot pravijo, vreme najlepše. Sončno in suho. Zato je ponavadi takrat največ porok, na katere pridejo povabljeni iz sosednjih otokov, Puna in celo iz Slovenije. V tistih dveh dneh, ko sem bil tam, se je na plesišču zazibala vsaj polovica od dva tisoč otočanov. Prišli so na ženinov otok, ker je taka navada. Nevesta je bila z drugega otoka. Spoznala sta se na eni izmed otoških veselic. Plesi, ki jih poznajo, so namreč zelo družabni in zabavni. Enkrat izbirajo fantje, drugič punce. In nihče nikogar ne zavrne. Če pa sta si plesalca se všeč, komaj čakata, da se spet vidita na naslednji zabavi. In ko ju že drugič vidijo skupaj, se že ve, da se med njima nekaj plete… In poroka je na obzorju.
S solzami v očeh sem se poslovil od mojih novih prijateljev in komaj sem čakal, da jih ponovno obiščem. Obljubili smo si, da se kmalu spet vidimo in v zadnjih dveh mesecih sem bil še dvakrat tam. Sprejeli so me za svojega. Le še žensko si moram najti na sosednjem otoku…