Zavore škripajo, zadnji trenutek oster zavoj. Le kakšen
centimeter, pa bi imeli tono zrezkov, razbite glave in tri prazne stole na
avtobusu.
Frekvenca srčnih utripov se komaj nekoliko spusti in že
drvimo naprej. Mrčesa v tem podnebju kar mrgoli in količina zmazka iz mušic in
komarjev na prednjem steklu nezadržno narašča. Voznik že visi na volanu in
skoraj že z nosom drsa po prednji šipi. Le Bog še ve, če je kaj videl, mi
nismo! Končno se ustavi pri kolibah ob cesti, skoči iz avta, zdrvi skozi prva
vrata in čez minuto je že nazaj s cunjo in kovinskim ključem. Hmmm... Šipa je
kmalu spet za silo prozorna, kolesa pa na mestu. Ja, s tistim ključem je močno
privil vsa štiri kolesa. Še dobro, s triciklom ne bi nikoli ujeli avtobusa!
Vožnja se nadaljuje, najprej s polno hitrostjo (kakšnih
130km/h), nato pa vedno počasneje! Mi se le nemočno spogledujemo. Voznik pa
vedno bolj „švica“... Uh, saj zunaj je resda vroče, ampak toliko pa spet ne
more biti.
Uros Kastelic
Foto: janin
(se nadaljuje)