In že gremo, v mesto, proti avtobusni postaji, prek
križišč in skozi krožišča s 110km/h.
Srca nam skorajda poskačejo z leve na desno stran prsnega
koša! A kljub vsemu smo na postaji nekaj minut prepozni. Ko le ne bi bilo treba
prej privijati koles, hladiti motorja in se izogibati kravam!
Hitro spet v taksi in naprej! Še kakšnih pet kilometrov
divje vožnje in že smo pri policijski patrulji. In ob njej ustavljen avtobus,
da, naš avtobus! Kot zajci poskačemo iz avta, skorajda objamemo taksista, mu
izročimo trdo prigarane reale in se udobno namestimo na avtobusu. Pred nami je
nočna vožnja do Manausa, dvanajsturno prenašanje opojnih vonjav z avtobusnega
stranišča z nasmehom na ustih. Nasmehom, ker imamo radi življenje in ker
ljubimo potovanja in avanture… Ena od njih je pravkar za nami! Da bi le čimveč
popotnikov srečno premagovalo neskončne kilometre svetovnih celin in oceanov!
Uros Kastelic
Foto: janin