Med Ekvadorjem in Perujem 2

Mozak mi je ze prej povedal menjalni tecaj, 3.5 sola za en dolar in takoj sem mu rekel, da hocem 35 solov. Ok mister, no problem. In mi izroci tri bankovce po 10 solov ter kovanec s stevilko 5. Dolarji so se vedno prebivali v mojem zepu, ko sem preverjal in stel denar (treba je preveriti "trdnost" vsake bankovca, le ti se znajo zelo hitro strgati, se posebej ce so ponarejeni).
Problem je nastal s kovancem, na katerem je pisalo 50 centavos, s tem da je bila nicla malo zabrisana. mozak me je vztrajno prepriceval, da je to 5 solov jest pa: no senhor. Na koncu mi je le dal kovanec za 5 solov in se hitro pobral.
Izkazalo se je, da sem tukaj menjal najbolje dolarje v sole, saj so bili povsod drugje menjalni tecaji slabsi. Ce bi mu uspela prevara pa bi me lepo opeharil. Slabse se je godilo moji sopotnici nekaj kilometrov naprej, ko se je odlocila zamenjati 5 USD po tecaju 3.5 sola za USD. Menjalec nekaj tipka na racunalnik in namesto 17,5 sola le ta prikaze 16.
Matevž
(se nadaljuje)

Med Ekvadorjem in Perujem

Prav zanimivo je, kaksne nacine najdejo "lokalci", da bi iz nevednih tujcev izvlekli nekaj denarja.
Nekaj podobnega se mi je dogodilo lani, ko sem preckal mejo med Ekvadorjem in Perujem in sem na crnem trgu menjal nekaj dolarjev. Obmejno mesto na ekvadorski strani je cel kaos in raj za tihotapce (da se ne bova napacno razumela, tihotapce "cheap" robe, od oblek, igrac do elektronskih naprav). In ze na ekvadorski strani kot sokoli prezijo na "tujce" menjalci denarja, ki te ze od izstopa z avtobusa vztrajno prepricujejo, da brez solov v Peruju ne prides dalec. Prvo mesto (Tumbes) je oddaljeno cirka 30km, zato... In odlocil sem se, da bom menjal 10 USD (tiste bankovce za dolar, ki sem jih prejel v Ekvadorju, in katerih velika verjetnost je bila, da so bili ponarejeni).
Matevž
(se nadaljuje)

Policisti ki ropajo 2

Nakar je policist ustavil taksi in zahteval, da se odpeljemo do policijske postaje. Nakar se je taksi na obrobju ustavil in so me oropali.
Vso zadevo sem prijavil lokalni policiji (policia turistica), kjer sem med slikami celo zagledal svoje roparje. Povedali so mi da ne morejo ničesar ukreniti, ker so vsi trije državljani Peruja in hodijo čez mejo samo ropat!

Nasvet pa je sledeč:
1 v Boliviji nimajo civilnih policajev, vsi nosijo uniforme
2 zahtevajte zmerom da vas odpeljejo na Policijsko postajo (čeprav je to ko si ze obkoljen s tremi malce tezje)
3 zahtevajte da vas odpeljejo z avtomobilom, ki je policijski (ne z taksijem)
4 ko hodiš po mestu imej cim manj denarja s sabo, bolj varen je v hotelu Ostal sem brez cca 200 USD, tako da sem razmišljal ce se mi prijava sploh splača, vendar je zanimiva zaradi potrdila, ki ga dobis od policije!
Martin Drgan

Martin Drgan, Bolivija: Policisti ki ropajo

V prejsnem letu (oktober, november) sem potoval po Juzni ameriki in med drugim prišel tudi v La paz glavno mesto Bolivije. Prvega dne je bilo se vse uredu saj sem si zaradi blizine vecera lahko ogledal le bliznjo okolico hotele in poiskal pralnico. Vse poceni in uredu, vkljucno z restavracijo, kjer ne strezejo samo perutnini, ampak tudi govedino, lame, ribe,...
No drugi dan pa sem si zazelel ogledati mesto zato sem si najel taksi, ki me je odpeljal do lunine doline (Luna valley), nato cez bogati del mesta in nato na razgledno tocko nad mestom. Do tle vse uredu, cena tudi zlo ugodna. Potem pa sem se z vrha (na vrhu so revnejsi predeli) napotil pes v nazaj v center.
K meni je pristopil malce zavaljeni mozakar v civilu, se predstavil z izkaznico kot policist in rekel da sem sumljiv in da me mora odpeljati na policijo, da me preiscejo zaradi drog. (Govoril je angleško, ker špansko ne obvladam). Prav tako je ustavil se enega "turist", ki se je predstavil kot Čilenec.
(se nadaljuje)

Denga in papatači 7

Nakupili smo kar precej kipcev in druge lepe indijanske krame. Vsako stvar so nam zavili v časopis. In smo se odpravili naprej (v Salvador).
In ko smo domov grede v avionu razvijali kipce, sem pričel brati enega od ovojnih časopisov. Bil je dolg, krasen članek o teh indijancih. Med drugim je pisalo, da imajo ti indijanci že od nekdaj pravno avtonomijo, namreč, da si sami sodijo po svojih prastarih zakonih. Da je kazen smrt že za majhen prekršek. Da je nek indijanec (z imenom in priimkom), mlad in oče večih otrok ukradel kokoš (kakor domnevno tudi že večkrat prej). Na njihovem ljudskem sodišču je bil obsojen na smrt in usmrčen (sledi slika njegovega svežega groba). Novinar opisuje (in kaže na fotografiji v tem časopisu) še vrsto grobov na omenjenem pokopališču v Chichicastenangu, s podobno usodo pokopanih. Največja grozljivka pa še sledi: da je ''čudno umrla'' ali pa preprosto izginila že vrsta turistov...
No – mi pa hodimo povsem neženirano med njimi, nato pa se podelamo v hlače zaradi navadne denge, ki v običajnem poteku ni drugega kot malo hujši nahod..
P.S.
Da pa nama z ženo zaradi opisane medicinske nevednosti ne bi odvzeli licence, ali pa nama vsaj predpisali kakšen dodatni rigoroz naj povem, da sem v želji po napetosti zgodbe o najinem neznanju malo pretiraval. Morebitni bralec naj sam skuša ločiti med količino dima in ognja.
P.P.S.
In je bilo pri nas tako kot pri Judih in mormonih. Namreč kamnitih tabel desetih božjih zapovedi ni, ker jih je Mojzes v besu razbil. In zlatih plošč mormonskega kodeksa tudi ni, ker ju je potem, ko ju je Joseph Smith prepisal angel Mormon vzel nazaj. Tudi pri nas tistega časopisa s famoznim člankom o krutih indijancih Quiche ni, ker je žena po povratku domov v pospravljalni akciji časopis vrgla v smeti.
(To, da bi ji tedaj z največjim veseljem dal v posteljo pest z dengo okuženih komarjev, če bi jih le imel, je pa že P.P.P.S).

Ciril Grošelj: Denga in papatači 6

In nenadoma nam je prej grozljivo mesto postalo za čuda zanimivo. Bilo je skoraj tako kot tisto pri Lorci, ko je noč postala prijazna kot majhen trg. Olajšano smo si mesto ogledovali še naslednja dva dni, sedaj že naravnost patetično temeljito.
Prvo, kar sem napravil po povratku domov je bilo, da sem zopet po dolgih letih vzel v roke Nalezljive bolezni in prebral poglavje o dengi (in papatačiju). Obšla me je groza za nazaj. Tu je potrebno povedati, da smo pred prihodom v pasje soparen Salvador postopali po krajih severno od mesta Gvatemala na višini preko 2000 metrov, kjer je bilo ustrezno mraz in smo bili zato vsi nahodni, boleli so nas sklepi itd. In ravno ti znaki so v knjigi opisani kot prodromi (začetni znaki) denge! Kako včasih nekoliko šibkejše znanje pride prav. Saj bi se sicer z ženo v Salvadorju sigurno vsaj podelala v hlače.

To je bila zgodba o strahu, ki je bil, pa ga, če bi stvar poznali ne bi bilo. Za dodatek pa še zgodba o strahu, ki ga ni bilo, pa bi, če bi stvar poznali bil.

Kakšnih 200 km severovzhodno od mesta Guatemala leži visoko v hribih mesto Chichicastenango, znana turistična romarska pot. Jaz sem ga v opisanem potovanju obiskal drugič in je bilo to mesto skoraj ključni razlog, da sem družino odpeljal v Gvatemalo. To je področje, kjer živijo (etnično najbrž blizu 100% čisti) indijanci plemena Quiche, sicer potomci Majev. Majhni, čokati idijanci, izjemno slikovito mesto nekje visoko nad oblaki, z dvema cerkvicama sredi trga, z doslej najslikovitejšo indijansko mašo, kar sem jih videl in občasnim velikim sejmom sredi trga. Za trgom je pokopališče. Ljudje so prijazni, na prvi pogled povsem nenevarni.
(se nadaljuje)

Denga in papatači 5

V našem primeru sem s poročilom o razgovoru skoraj prilil olja na ogenj: da so po enomesečnem popotovanju itak vsi podhranjeni in, da naj le gledam, da jih bom pravočasno odpeljal v bolnico. (V bistvu še sedaj ne vem, kaj je imel bedak na drugi strani žice v glavi, ker mi v pogovoru sploh ni prikazal stvari enostavne, za kakršno se je izkazala kasneje).
Noč smo bolj prebedeli kot prespali, se zjutraj prešteli in z veseljem ugotovili, da smo še vsi živi. Odpravili smo se v mesto. Tudi žena je začuda privolila, da si, skoraj za ceno življenja, mesto na brzino ogledamo. Salvador je skoraj primorsko, v tistem letnem obdobju (oktober) izredno soparno mesto, za razliko od večine drugih na tem potovanju dokaj nezanimivo. V spominu mi je praktično ostala le katedrala, kjer je škof Romero v osemdesetih v kletnih prostorih zbiral uboge zatirane dninarje – komuniste in jih ozaveščal o socialnih pravicah v duhu teologije osvoboditve.
Čez dan je bilo mesto začuda polno in na naše veliko začudenje po ulicah ni bilo mrtvih! In smo dan in še eno noč v hotelu med smrtonosnimi komarji preživeli zaenkrat še brez denge!
Ko smo, vozeč slalom med roji komarjev, drugi dan spet postopali po mestu, sem kot edino jasno prepoznavno tujko zagledal dolgonogo svetlolasko (kot se je v pogovoru izkazalo ni bila dobesedna blondinka!), ki je spešila po ulici. Stekel sem za njo (seveda le kot virom informacij) in jo pričel spraševati o dengi. Povedala je, da je Švedinja, da že daljši čas službeno živi v Salvadorju, da so deževni jesenski meseci vsako leto obdobje denge in mi potrdila tisto o umirajočih indijanskih otrokih. Da se pa ona, kakor drugi salvadorčani denge nič ne boji, ker bolezen praviloma ni nevarna.
(se nadaljuje)