Ciril Grošelj: Denga in papatači 4

Zadeve sem se lotil stopenjsko. V prvi stopnji mi je, po globokem razmišljanju prišla v glavo pesmica, s katero smo nekoč v španskih bodegah – kot se po njihovo pravi vinskim kletem – odganjali kolero.

Namreč: Agua ardiente es buena contra el colera / mejor es prevenir como curar / entonces: Bebemos! (Žganje preprečuje kolero / in preprečevati je bolje kakor zdraviti / torej: Pijmo!). In bilo je potrebno hitro ukrepati. Pograbil sem steklenico viskija in, ker je šlo za preživetje, vzel dvojno, morda trojno dozo. Ker so se ostali zdravila mazohistično branili, sem se že skoraj (po tretji terapevtski dozi čedalje bolj) videl kot edini preživeli.
Vmes se je žena, sicer v slačenju zelo moralistična, slekla skoraj do golega in si v obupu pričela šteti dotedanje komarjeve pike. Bilo jih je že kar nekaj in je že malo manjkalo, da ni, misleč bolj kot na zdravilo na zadnjo popotnico, posegla po mojem zdravilu.

V drugi stopnji ukrepov sem, sam sicer proti dengi že povsem zasčiten, iz odgovornosti do nezaščitenih članov družine že v zgodnjih jutranjih urah telefoniral v bolnico in vprašal za nasvete in najnovejšo statistiko.
Možakar na drugi strani telefona, menda dežurni zdravnik, mi je stanje, tudi mortalno statistiko potrdil, povedal mi je pa, da bolezen načeloma sicer ni smrtna, da pa gre za podhranjene indijanske otroke, ki jih starši umirajoče prinesejo v bolnico.
(se nadaljuje)

Denga in papatači 3

Ko smo končno prispeli v – da je bila zgodba še bolj perfektna – dejansko prazen hotel, smo se najprej zaprli v sobo na bojni posvet.

Glavna točka je bila: kaj za vraga je že to denga. S skupnimi močmi sva se z ženo spomnila kje v učbeniku Nalezljive bolezni bi bilo poglavje DENGA in PAPATAČI, več od tega pa ne. Seveda naj povem, da so ošpice ali mumps pri nas vsakodnevne, zato vsak medicinec ali zdravnik ve o njih dovolj. Denga in papatači pa sta za nas povsem eksotični tropski bolezni (za razliko od na primer malarije) in toliko let je že minilo, kar sva delala tisti izpit. Vse, česar sva se mogla spomniti sta bila naslova v knjigi, oziroma eksotični imeni bolezni. Ker je v hotelski sobi in sploh v Salvadorju vsaj tisto noč mrgolelo komarjev, sva po analogiji z malarijo (pravilno) sklepala, da to pošast prenašajo komarji.

Sledilo je ukrepanje. Žena in otroci so se spravili zapirati okna in pobijati komarje, kar je bilo pa oboje precej ubijalsko, oziroma sizifovsko. Zunaj je bilo 40 stopinj in blizu 100% vlažnost, v hotelski sobi kakšnih 50 stopinj in po našem občutku vsaj 110 % vlažnost in v takem zapirati okna? Strop je bil visok kakšne 4 metre, na stropu pa roj nedosegljivih komarjev, ki so nam vsak hip nameravali prinesti smrtonosno dengo.

Ves čas pa je vseh pet sopotnikov gledalo vame in od mene, kot poglavarja družine in še zdravnika povrhu pričakovalo kak radikalnejši ukrep.
(se nadaljuje)

Denga in papatači 2

Kot najizkušenejši iz skupine sem komaj prepričal ženo - najplašnejši člen skupine -, da možakar parafrazira, podali smo se naprej. Po naslednjih 500 metrih smo srečali drugega domačina in ta nam je, kakor prilažič, ponovil trditev prvega. Sedaj smo svarilo vzeli zares, nastopil je vsesplošni preplah, ustavili smo prvi taksi. Ker nas je bilo šest, je ta poklical še drugega. Seveda se v tako ''nevarni'' situaciji v dva taksija nismo upali in smo izpogajali, da nas je za nekoliko višjo tarifo vseh šest pobasal eden. Sedeli smo eden na drugemu in se pričeli voziti. V tej zgodbi to ni ključno, vendar naj povem, da smo se vozili kakšno debelo uro po nekih temačnih ulicah in je taksimeter plus dodatna tarifa tekel in smo se končno pripeljali v hotel. Ko smo se drugo jutro (zaradi glavne zgodbe skoraj neprespani) odpravili v mesto, smo videli, da je bil hotel v katerega smo se vozili in vozili natančno za vogalom ulice v kateri smo se v taksi vkrcali. (Taka nezgoda se je nejbrž kdaj pripetila že vsakemu popotniku, seveda je večina ni opazila).

Za uvod v glavno zgodbo naj povem, da sva oba z ženo zdravnika, nobeden pa specialist za nalezljive bolezni, pa da jaz znosno govorim špansko. In sva se midva s taksistom tisto dolgo uro vožnje pogovarjala vse mogoče. In mi je med drugim pričel razlagati, da ima malo posla, ker v Salvadorju ni turistov, kajti tam da razsaja nalezljiva bolezen DENGA in da je tisto leto zaradi nje pomrlo že trideset otrok. Po žilah mi je zaledenela kri. Ko sem njegovo pripoved prevedel ženi, so njej - glede na reakcijo - najbrž zaledenele vse telesne tekočine, vključno s tisto v mehurju. Trideset otrok je pomrlo, midva pa s seboj vlačiva štiri! Počutili smo se kot popotniki, ki so v času kuge prikorakali v Benetke.
(se nadaljuje)

Ciril Grošelj: Salvador Denga in papatači

Vsako potovanje poleg vseh dogodkov in prijetnosti s seboj nosi tudi nevarnosti, ki so praviloma sorazmerne s stopnjo eksotičnosti, oziroma neobičajnosti potovanja.
Svoje čase smo z ženo in štirimi otroki precej hodili po svetu. Razne potovalne nevarnosti kot so male in velike tatvine, ''izgube'' otrok in še vrsto drugih smo absolvirali že kar kmalu. Postopoma smo se naučili biti ustrezno previdni in smo bili skoraj prepričani, da smo pred nevarnostmi varni. Pa se ti na poti vedno pojavi kakšna nova nevarnost ali pa ''nevarnost'' in ti pridoda kak siv las.

Neke jeseni smo postopali po srednji Ameriki. Za seboj smo imeli že Mehiko in Gvatemalo, ko smo se poznega deževnega večera z avtobusom pripeljali v San Salvador – glavno mesto El Salvadorja. V obeh prejšnjih državah smo se počutili nebeško varno, na koncu te zgodbe omenjen članek o morilskih navadah Indijancev Quiche v Gvatemali, kjer smo pred tem krožili, mi je namreč prišel v roke šele naknadno.

Avtobus nas je v San Salvadorju odložil pozno ponoči v mračni ulici, nikjer ni bilo žive duše. Glede na dotedanje izkušnje smo bili praktično brez strahu in se peš odpravili iskat hotel. (Zaradi zgodbe je potrebno povedati, da je do pred 10 let v Salvadorju kakih 10 let divjala državljanska vojna in da je tam situacija analogna Bosni danes, ob tem da Salvadorcev ne krotijo mednarodne sile). Po kakih 500 metrih hoje je prišel mimo domačin in nam dejal, da nam odsvetuje hoditi po ulici samim, da je prenevarno.
(se nadaljuje)

V zelenem raju ali (bolj primerno) peklu 5

... Čez nekaj ur so prispeli možje z dvema mrtvima lenivcema, aligatorjem in džungelsko mišjo. Cela družina je zgledala zadovoljno. Medtem ko so čistili lenivca in ga prekajali je ženska s kožo vred narezala aligatorja in miško ter oboje kuhala v vodi. In to brez zelišč ali kakršnekoli zelenjave. Močne vonjave so se iz odprtega ognjišča razširile po prostoru, jaz pa sem v viseči mreži razmišljala kako se bova s Cyrilom, ki sva v običajnih pogojih vegetarijanca, izognila večerji. Maša pa bi rada poskusila aligatorja, bolj zaradi novosti kot gurmanstva. Morda sva zaradi vegetarijanstva prikrajšana za paleto močnih okusov, pa kaj. Tu je vseeno še sadje kokona in kuma-kuma ob katerih nisem pogrešala ničesar.
Medtem ko smo jedli večerjo, oni na lesenih tleh, mi trije in še nekaj ‘veličin’ ob leseni dolgi mizi, slastno z rokami, si nisem mogla pomagat, da sem razmišljala kako je življenje Indijancev v gorah in tukaj v deževnem pragozdu povsem različno. Medtem ko en živi v trdem gorskem svetu v nedopovedljivi revščini, živi drugi v amazonskem nižavju kakor v raju. Tu potekajo vse reči preprosto, brez premisleka, vendar z veliko mere melanholije. Divjina narekuje brezdelje in to je vsekakor njen veliki čar. In če je to zabeljeno še s tujci, ki občasno pridemo, da nas pobarvajo s karminastim rastlinskim barvilom ačiote, da se preiskusimo s streljanjem s pihalnikom ali da skupaj preverimo kako dobro so ženske zgnetle juko v motno alkoholno pijačo, potem je to trenutek, ko popestrimo življenja drug drugemu in se ga skupaj veselimo. Brez travm naših predhodnikov ali zanamcev.
(odlomek)

Palenque, Mehika

Palenque, Majevsko mesto, Mehika
foto:janin

V zelenem raju ali (bolj primerno) peklu 3

Nisem si mislila, da je tako enostaven in majhen balon lahko naredi toliko zabave. Bambusova enonadstropna hiša se je kar tresla. Šele takrat sem se zavedala ogromne enoprostornosti te več družinske lesene hiše, kjer najbrž ni prostora za intimno življenje vsakega posameznika posebej ampak le v sožitju s skupnostjo. Morda bi nam lahko izdali kakšen recept za strpno življenje v razširjeni družini, o povezavah s sorodniki, mladostniki in drugačnimi. Naši egi so le navidezno tako samozadostni, v resničnem življenju pa ugotovimo, da potrebujemo drug drugega.
Okrog Indijanke mojih let je skakalo pet otrok. Povsem naravno in odkrito je vprašala, če imam le enega otroka in kako mi to uspe. Z roko je pokazala na svoje številne ljubke indijančke in indijančice pod seboj. Kako je imeti le enega otroka? me radovedno in hkrati sumljivo sprašuje in ogleduje, kajti pri njih je sedem otrok običajno povprečje. V enostavni španščini sem ji povedala nekaj o kontracepciji. Za tabletko je od nekod je že slišala, vendar jih še nikoli ni videla, kaj drugega pa ji sploh ni bilo znano. Nisva šli v podrobnosti. Percepcija sveta je le drugačna. Za njo obstoja le ta svet, ki ga pozna nekaj skupnosti naokoli, velika reka in džungla. Ves preostali svet pa je takšen kakršnega si ga na podlagi besed iz tranzistorja predstavlja v njeni glavi.
(odlomek)