... Čez nekaj ur so prispeli možje z dvema mrtvima lenivcema, aligatorjem in džungelsko mišjo. Cela družina je zgledala zadovoljno. Medtem ko so čistili lenivca in ga prekajali je ženska s kožo vred narezala aligatorja in miško ter oboje kuhala v vodi. In to brez zelišč ali kakršnekoli zelenjave. Močne vonjave so se iz odprtega ognjišča razširile po prostoru, jaz pa sem v viseči mreži razmišljala kako se bova s Cyrilom, ki sva v običajnih pogojih vegetarijanca, izognila večerji. Maša pa bi rada poskusila aligatorja, bolj zaradi novosti kot gurmanstva. Morda sva zaradi vegetarijanstva prikrajšana za paleto močnih okusov, pa kaj. Tu je vseeno še sadje kokona in kuma-kuma ob katerih nisem pogrešala ničesar.
Medtem ko smo jedli večerjo, oni na lesenih tleh, mi trije in še nekaj ‘veličin’ ob leseni dolgi mizi, slastno z rokami, si nisem mogla pomagat, da sem razmišljala kako je življenje Indijancev v gorah in tukaj v deževnem pragozdu povsem različno. Medtem ko en živi v trdem gorskem svetu v nedopovedljivi revščini, živi drugi v amazonskem nižavju kakor v raju. Tu potekajo vse reči preprosto, brez premisleka, vendar z veliko mere melanholije. Divjina narekuje brezdelje in to je vsekakor njen veliki čar. In če je to zabeljeno še s tujci, ki občasno pridemo, da nas pobarvajo s karminastim rastlinskim barvilom ačiote, da se preiskusimo s streljanjem s pihalnikom ali da skupaj preverimo kako dobro so ženske zgnetle juko v motno alkoholno pijačo, potem je to trenutek, ko popestrimo življenja drug drugemu in se ga skupaj veselimo. Brez travm naših predhodnikov ali zanamcev.
(odlomek)