Amerika: 2025

Ekvador: Izgubljena 4 Baños ob 3h

Dvajset cez tri pa so se odprla vrata enega od avtobusov sofer je stopil na zadnjo stopnico odpel hlace in zacel urinirat na cesto. Za Juzno ameriske razmere je to cisto normalno. Po opravljeni potrebi se je spet namenil spat se preden je zaprl vrata sva ga vprasala ,ce ne bo peljal v Quito,pa nama je zaspan odvrnil, da ima furo sele ob petih. Sele sedaj sva se zvedla kako naivna sva bila ko sva zaupala starem voznem redu na postaji. Kaj sedaj sva si rekla v hostel ne moreva nazaj saj sva se ze odjavila pa se sredi noci je bilo. Odlocila sva se da bova kar tu pocakala.

(se nadaljuje) Milan

Ekvador: Izgubljena 3 Baños

Zato sva zvecer odsla na postajo pogledat kdaj gre prvi avtobus proti Quitu. Pogledala sva vozni red in seveda nic vprsala ,bila sva seveda navdusena, da prvi avtobus pelj ze ob treh. Odsla sva v hostl in poravnala racun. Deset pred tretjo sva bila ze na postaji, ko sva prisla gor so naju ogovorili trije mladi domcini in vprasali kam greva. Potem so brez besed odsli proti centru. Na postaji sta stala dva avtobusa eden od teh bo ze pravi sva si mislila. Nekaj cez tri ni bilo se nobenih znakov ,da bi avtobus odsel vendar naju ni pretirano skrbelo ,saj sva se ze navadila na juznoamerisko tocnost.

(se nadaljuje) Milan

Ekvador: Izgubljena 2

Zvecer smo se vsedli vask na svoj avtobus, prijatelji za Limo midva pa na sever najprej doTrujilja potem pa cimprej v Ecuador. Naredila sva tudi plan in res je bil super, v osmih dneh bivanja v Ecuadorju sva videla marsikaj lepega pa se ljudje so bili zelo prijazni. No ne bom vam opisoval potovanja omejil se bom le na en zanimiv dogodek.

S Tinetom sva se ustavila v cudovitem mestecu Banos kjer sva si privoscila tudi izlet v dzunglo. Potem pa sva jo nameravala mahnit se bolj na sever v Otavalo blizu Kolumbijske meje.

(se nadaljuje) Milan

Ekvador: Izgubljena 1

Po uspešni enomesečni alpinistični odpravi v Cordiljero Blanco v Peruju se je Nasa odprava razdelila na dva dela. Na voljo smo imeli deset dni, ki jih je bilo treba cimbolje izkoristiti. Nataša,Mire in Igor so se odločili za obisk južnega Peruja ,ker sem bil tam pred dvema letoma mi le to ni preveč dišalo. Z vsemi diplomatskimi sposobnostmi sem prepričal Tineta naj gre z mano v Ecuador. Po pripovedovanju moje popotniške kolegice Stanke naj bi bila to zelo lepa dežela. Pa se nekaj mi je bilo zelo vsec ,kar je bistveno za vsakega popotnika zelo poceni je. Prijatelji so nama odnesli vso alpinistično opremo v Limo in jo shranili pri Slovenki Marjeti,kjer naj bi jo ob povratku dvignila.

(se nadaljuje) Milan

Čile, Peru: Izgubljen potni list 8

Končno nov potni list, imenovan 'salvaconducto'

V sredo sem se podal proti Uradu za tujce na drugi delu mesta, kjer moraš paziti, da te ne okradejo, na kar me je opozoril taksist. Res je bila okolica te stavbe zanemarjena, zaradi varnosti pred nepredvidljivimi domačini pa je skrbelo kakih 10 policistov. Kot prejšnji dan v banki je bila tudi tukaj gneča, očitno pa sem bil ponovno med redkimi tujci v stavbi, saj si me je vsak prisotni ogledal od nog do glave. Še bolj sem vzbujal pozornost s polomljeno španščino in slovarčkom, ki sta zamenjala angleščino, saj sem po eni uri tavanja od vrat do vrat ugotovil, da tukaj nihče ne govori tega jezika. Vedel sem le, da moram dobiti dokument z imenom 'salvaconducto'. Kako priti do njega, pa je bilo tisti trenutek nerešljivo vprašanje.

Andrej Rekar (se nadaljuje)

Čile, Peru: Izgubljen potni list 7

Pomoč Američana, že vajenega mojih težav

Popoldan me je na avstrijskem veleposlaništva čakal odgovor. Žal so mi poslali le postopek, kako do novega potnega lista, nanj pa bi moral čakati najmanj teden dni, zato so mi na veleposlaništvu svetovali, naj grem do Urada za tujce. Tam lahko dobim dokument z imenom 'salvaconducto', s katerim je pred mesecem ravno tako slovenec zapustil državo. Ker pa je urad odprt le od 10. do 13. ure, sem moral počakati do naslednjega dne. Preostali čas sem preživel v družbi američana, ki mi je ponudil pomoč. Povedal mi je, da so ga pred časom izpustili iz zapora v ZDA, kjer je pomagal državljanu iz Kameruna pri ilegalnemu prestopu meje. Ker ima povsod veliko prijateljev, so ga proti plačilu 3. 000 USD po nekaj dneh izpustili. 'Not a big deal', mi je začudenemu dejal. 'I am not a criminal, I just help people in troubles', je še povedal in dodal, da se ukvarja z računalništvom.

Andrej Rekar (se nadaljuje)

Čile, Peru: Izgubljen potni list 6

Z bledim obrazom sem zaskrbljen sledil Hectorju do carine, od koder sem se nasmejan z vizumom na dokumentih kmalu vrnil. Mojo zgodbo je slišala tudi angleško govoreča vodička in mi ponudila pomoč, če bi se znašel v težavah, uro kasneje pa mi je taksist zaradi časovne stiske uredil vse potrebno za vožnjo do Arequipe, kjer naj bi ponovno srečal moja sopotnka. Zahvalil sem se mu za pomoč in žal skoraj brez denarja nadaljeval pot proti severu.

Ker sem imel v denarnici le še 100 solov, kar je pomenilo nekaj nočitev s hrano, zmanjkalo pa bi mi denarja za plačilo letališke takse v Limi, sem v naslednjih dneh živel ob čokoladi in vodi. Na avtobusu do Arequipe sem se nekoliko sprostil, saj naj bi lahko po zagotovilih policajev in uradnikov z dokumenti z letalom zapustil Peru. Carinik mi je dejal, naj se ob priliki znebim dokumenta z vizumom in naj na policiji v Arequipi prijavim, da sem potni list izgubil na poti v to mesto, kar sem kasneje tudi storil.

Andrej Rekar (se nadaljuje)

Čile, Peru: Izgubljen potni list 5

Pomoč sicer dragih čilenskih taksistov

Zgodaj zjutraj smo utrujeni zaspali, ob 6. uri pa sem se z Jaimejem odpeljal do avtobusne postaje, kjer me je že čakal njegov sodelavec Hector. Zahvalil sem se mu za pomoč in se poslovil, začuden pa sem moral plačati še 24. 000 pesosov za gorivo (12. 000 sit), saj sem mislil, da sem se družini oddolžil za pomoč že z 20. 000 pesosi večerjo. S tem pa presenečenj še ni bilo konec. Na bencinski črpalki pred mejo je Hector zahteval nadaljnjih 20. 000 pesosov za vožnjo do mesta Tacna na Perujski strani meje. Skušal sem mu povedati, da nimam veliko denarja, saj sem ga veliko porabil v zadnjem dnevu, zato mi je pomagal izračunati, koliko bi me stala vožnja do mesta Tacna in Arequipe. Namreč potrebno je bilo podkupiti carinike, saj sem bil brez vizuma. To delo naj bi prevzel Hector, zato sem mu plačal za vožnjo in ga pred mejo počakal v avtu. Čez pol ure se je vrnil in mi povedal, največ koliko denarja naj dam carinikom za njihove usluge, ostali denar pa naj skrijem.

Andrej Rekar (se nadaljuje)

Čile, Peru: Izgubljen potni list 4

Z družino Benavides na karaoke

Mesto mi je ostalo v lepem spominu, čeprav ga nisem videl v celoti. Prenočil sem v stanovanju družine Benavides, kjer so Jaimejeva žena, sin in hčerka Kati, ki govori angleško, lepo poskrbeli zame in me povabili še na večerjo v dragi restavraciji. Tja smo odšli brez Jaimeja, ki je bil v službi, družbo pa so mi delale žena, hčerka, Katijina teta in sestrična. Preživeli smo lep večer, kot vsi prisotni pa sem se tudi jaz preizkusil v karaokah. Gostje so me presenetili z odličnim petjem, posebno ženski del družine Benavides. Ker mi je družina ta dan že večkrat pomagala, sem z zadovoljstvom vsem plačal večejo. Karaoke so mi bile ob pomoči voditelja res neverjetne in bolj pozno je postajalo, bolj zanimivo je bilo.

Andrej Rekar (se nadaljuje)

Čile, Peru: Izgubljen potni list 3

Taksist je na moje olajšanje znal nekaj angleških besed in mi je bil pripravljen pomagati. Tako sva obiskala policijsko postajo, kjer sem potni list preklical, izjavo o pogrešanju tega dokumenta pa naj bi dobil šele popoldne. Ker je bil ta dan petek, sem imel le malo upanja, da bom v ponedeljek v glavnem mestu Peruja ujel letalo. Med čakanjem sem si v bližnjem trgovskem centru krajšal čas na internetu in ob 18h v agenciji Pullman počakal Jaimeja, ki me je odpeljal na policijsko postajo po dokument.

Na veselje obeh sem ga zares dobil, žal pa zaradi pozne ure ni bilo mogoče nadaljevati vožnjo proti Peruju. Ker na potovanju nisem imel kopije vizuma za Peru, Jaime ni vedel, če bom lahko prestopil mejo. Zato mi je predlagal, da me naslednji dan odpelje proti meji in zaradi manjkajočega vizuma poskuša podkupiti carinike. Če mu ne bi uspelo, bi me odpeljal do letališča, z letalom pa bi poletel do glavnega mesta Santiago de Čile, kjer bi moral spremeniti letalsko vozovnico. Seveda sem se z njim strinjal.

Andrej Rekar (se nadaljuje)

Čile, Peru: Izgubljen potni list

Na avtobusni postaji v mestu Arica se to žal ni zgodilo, zato smo se po kratkem posvetovanju z Blanko in Gorazdom v nič kaj prijetnem vzdušju ločili, saj v tistem trenutku nismo verjeli, da bi s kopijo potnega lista lahko prišel v Peru. S tem bi ujel letalo, ki je imelo odhod v ponedeljek, danes pa je bil petek, saj so uradi za izdajanje dokumentov odprti le med tednom. Ker sem bil še vedno odvisen od španskega slovarja in sem znal le nekaj njihovih besed, so mi z Blankino pomočjo (edina od nas treh je govorila špansko) na avtobusni agenciji Pullman, s katero smo se pripeljali v Arico, predstavili taksista Jaimeja, ki naj bi mi pomagal. Poslovili smo se in tako se je začel nepričakovan zaključek mojega potovanja.

Andrej Rekar (se nadaljuje)

Čile, Peru: Izgubljen potni list

Ob 19:30 nas je avtobus iz San Pedra odpeljal v uro in pol oddaljeno mesto Calama, od koder smo se z avtobusom druge agencije, opremljenem s klimo, v eni od redkih nočnih voženj na potovanju odpeljali proti obmorskem mestu Arica, ki leži pred mejo s Perujem. Tja smo prispeli ob 7 uri zjutraj, nekaj ur pred tem pa so se začele moje težave.

Sredi poti nas je voznik opozoril, naj pripravimo potne liste, saj naj bi z istim avtobusom prečkali mejo. Ko sem po dolgem iskanju ugotovil, da sem verjetno prejšnji dan ostal brez potnega lista, sem moral poiskati vsaj kopijo, s katero bi lahko izgubljen dokument prijavil na policiji. Kopijo dokumenta sem ob prvem postanku avtobusa res našel, med nadaljnjo vožnjo pa sem upal, da bom z natančnim pregledom nahrbtnika potni list vseeno našel.

Andrej Rekar (se nadaljuje)

Brazilija Lekcija preživetja 10

Hitro spet v taksi in naprej! Še kakšnih pet kilometrov divje vožnje in že smo pri policijski patrulji. In ob njej ustavljen avtobus, da, naš avtobus! Kot zajci poskačemo iz avta, skorajda objamemo taksista, mu izročimo trdo prigarane reale in se udobno namestimo na avtobusu. Pred nami je nočna vožnja do Manausa, dvanajsturno prenašanje opojnih vonjav z avtobusnega stranišča z nasmehom na ustih. Nasmehom, ker imamo radi življenje in ker ljubimo potovanja in avanture… Ena od njih je pravkar za nami!

Da bi le čimveč popotnikov srečno premagovalo neskončne kilometre svetovnih celin in oceanov!

z zadnjega potovanja po Venezueli in Braziliji: Potovanje je trajalo od 24. julija do 8. septembra in v tem casu smo z avtobusi, ladjami, colni, jadrnicami, Toyotami 4x4, manjsimi in vecjimi letali ter taksiji premagali pot med Caracasom in Sao Paolom.

Uživaj, veliko uspehov in neskončno popotniških avantur!

Uros Kastelic (se nadaljuje)

Brazilija Lekcija preživetja 9

Kilometre spet puščamo za nami, čas pa neusmiljeno teče. Kmalu nam postane jasno, da bo šlo za minute, kaj za minute, za sekunde! Ker je Boa Vista prvo mesto za mejo, je ob vhodu in izhodu iz mesta policijska patrulja. Ustavimo se, naš taksist pa zdrdra:“ Lovimo avtobus, sporočite svojim kolegom na drugi strani mesta naj ga ustavijo!“ In že gremo, v mesto, proti avtobusni postaji, prek križišč in skozi krožišča s 110km/h. Srca nam skorajda poskačejo z leve na desno stran prsnega koša! A kljub vsemu smo na postaji nekaj minut prepozni. Ko le ne bi bilo treba prej privijati koles, hladiti motorja in se izogibati kravam!

Uros Kastelic (se nadaljuje)

Brazilija Lekcija preživetja 8

Vožnja se nadaljuje, najprej s polno hitrostjo (kakšnih 130km/h), nato pa vedno počasneje! Mi se le nemočno spogledujemo. Voznik pa vedno bolj „švica“... Uh, saj zunaj je resda vroče, ampak toliko pa spet ne more biti. Seveda, vročina prihaja izpod pokrova motorja! Sranje! Pa tako blizu smo bili... Kazalec se je že dvignil na rdeče območje, naš taksist pa ustavlja ob cesti. A glej ga! Ni še obupal. Iz prtljažnika privleče desetlitrsko posodo z vodo, dvigne pokrov motorja in zlije nekaj litrov vode po razgretem motorju. Malo zacvrči, dvigne se oblak pare, kazalec za temperaturo pa počasi le pada!!! Juhu, gremo! Mislim, da bi se vsak mehanik držal za glavo, ampak samo da deluje!

Uros Kastelic (se nadaljuje)

Brazilija Lekcija preživetja 7

Frekvenca srčnih utripov se komaj nekoliko spusti in že drvimo naprej. Mrčesa v tem podnebju kar mrgoli in količina zmazka iz mušic in komarjev na prednjem steklu nezadržno narašča. Voznik že visi na volanu in skoraj že z nosom drsa po prednji šipi. Le Bog še ve, če je kaj videl, mi nismo! Končno se ustavi pri kolibah ob cesti, skoči iz avta, zdrvi skozi prva vrata in čez minuto je že nazaj s cunjo in kovinskim ključem. Hmmm... Šipa je kmalu spet za silo prozorna, kolesa pa na mestu. Ja, s tistim ključem je močno privil vsa štiri kolesa. Še dobro, s triciklom ne bi nikoli ujeli avtobusa!

Uros Kastelic (se nadaljuje)