Pri ameriški družini 5

Tam spoznam mnogo novih prijateljev, s katerimi se začnemo družiti tudi izven časa predavanj. Fotografija namreč poleg dela v temnici zahteva tudi mnogo dela na terenu in tako se nas zbere nekaj, ki ob prostem času skupaj obiskujemo skrivne kotičke tega najbolj slikovitih otokov sveta, z namenom, včasih pa tudi le s pretvezo posneti čim boljše fotografije. Odkrivati otok v družbi vrstnikov domačinov je veliko bolj zabavno kot preko suhoparnih turističnih agencij.

Kot večina Američanov ima tudi moja gosteča družina pred hišo parkiranih kar nekaj več avtomobilov, kot bi jih v resnici potrebovali. Enega velikega za družinske vikend izlete in piknike na plaži, pa dva elegantna za starše za v službo, enega v spomin na dobre stare hipijevske čase, in navsezadnje enega ''mini van-a'' za AuPairko, se pravi zame, da z njim lahko varno prevažam otroke in njihove prijatelje, ob prostem času pa vanj naložim surf, pohodniško ali potapljaško opremo, rolerje ali kar koli že, ter se s prijateljicami odpeljem novim dogodivščinam naproti. Cel žur!

Marjeta Snoj

 (se nadaljuje)
 foto: Janin 

Taiji, Mehika, Janin - Popotnik 2012

Glej video: Taiji, Mehika, Janin - Popotnik 2012

Pri ameriški družini 4

Zdaj obvladam svoj urnik in uspešno prevzamem vse AuPairske odgovornosti. To je predvsem vožnja otrok v šolo in na razne izvenšolske dejavnosti, pomoč pri domačih nalogah ter lažja gospodinjska opravila.
Prvi mesec je kar naporno. Osemletna Natanya je že od prvega dne moja najboljša prijateljica in zaveznica, medtem ko me starejši trije otroci neprestano preizkušajo. Tako moram kar nekaj časa vse njihove ''resnice'' o domačih nalogah in drugih obveznostih ter privilegijih preverjati pri njihovih učiteljicah in starših. To jim še zdaleč ni všeč, vendar po nekaj neuspelih poizkusih le obupajo ter začnejo sodelovati. Ugotovijo tudi, da če hitro in vestno opravijo svoje dolžnosti, ostane še precej časa za zabavo in prijatelje. Tako smo vsi veseli, s starši na čelu, kar je zelo pomembno. Sedaj končno lahko storim še kaj zase. Vpišem se na tečaj fotografije, kar sem si že tako dolgo želela doma, pa nikoli ni bilo denarja ali časa. Tokrat moje izobraževanje na Collegu plača družina, z mesečno plačo pa že brez težav kupim tudi spodoben fotoaparat. Tečaje obiskujem med tem, ko so otroci v šoli.
Marjeta Snoj
 (se nadaljuje)

Pri ameriški družini 3

Končno prispemo domov. Otroci mi hitijo razkazovat svoje sobe, pa dvonadstropno hišico na drevesu, ki ima celo elektriko in v kateri najraje pišejo domače naloge, park na nasprotni strani ceste, kjer se najraje igrajo, vrt za hišo, kjer rastejo razna tropska sadna drevesa, in navsezadnje malo leseno hišico pod dišečimi drevesi plumerije, ki bo eno leto moj novi dom. Tam jim razdelim simbolična darilca, ki sem jih posebej za njih prinesla iz Slovenije.

Naslednji dan me pustijo bolj ali manj pri miru. Imam čas, da razpakiram prtljago, raziščem okolico in se naspim.

Nato nekaj dni preživim predvsem kot opazovalec dogajanja v družini. Sledim običajnemu poteku dneva, se seznanjam z napravami v hiši, spoznavam s

osede, prijatelje otrok, njihove učiteljice ter bližnjo okolico. Mama Michele, uspešna poslovna ženska, si vzame dan dopusta, da skupaj še enkrat natančno pregledava seznam mojih obveznosti, ter da jo lahko vprašam vse, česar ne razumem. Glede na to, da sem njihova trinajsta AuPairka ima s tem že veliko izkušenj. Vesela je, da ji zastavljam vprašanja. Američanom je namreč najbolj nelagodno, če je kdo ves čas tiho. Oni namreč ves čas govorijo. Za njih ni prav nobeno vprašanje butasto, pa naj bo še tako banalno ali povedano v še tako polomljeni angleščini.

Marjeta Snoj

 (se nadaljuje) 

Moje leto kot Au Pair 2

Otroci so povesem drugačni, kot sem si jih predstavljala po slabih, črno belo skopiranih slikah, ki sem jih dobila po pošti pred prihodom. Predvsem so veliko manjši in drobceni, kot so delovali na sliki. Spominjajo na štiri male palčke in takoj mi prirastejo k srcu. Stari so od 8 do 13 let. Oče in mama sta nadvse prijazna in mi pomagata pri prtljagi. Ne moreta se načuditi, da potujem le z enim nahrbtnikom.

Že na poti proti domu steče pogovor. Predvsem o tem, kako sem potovala, kakšen se mi je zdel NY, če je Amerika to kar sem pričakovala… Tudi otroci kar tekmujejo, kdo mi bo prej postavil vprašanje. Zanima jih, če poznam tega ali onega pevca ali igralca, kaj najraje jem, kateri so moji najljubši športi, kakšne trgovine imamo v Sloveniji… 

Takoj me odpeljejo tudi na izlet na eno izmed otrokom najljubših pohodniških lokacij, nato pa še na večerjo v italijansko restavracijo, katere kuhinja naj bi bila glede na sosedno lego obeh držav najbolj podobna slovenski.

Marjeta Snoj

 (se nadaljuje) 

Pri ameriški družini - Moje leto kot Au Pair

Dolgih deset ur leta z jesensko hladnega New Yorka se kratkočasim ob gledanju filmov, ki jih predvajajo ves čas. Tako vsaj malo preženem živčnost, ki jo začutim vsakič, ko pomislim na srečanje s svojo novo družino. Po glavi se mi podijo misli, kot so: ali me bodo otroci marali, kako se bom ujela z njihovimi starši, kje živijo, kakšno bo moje delo… 

Končno pristanemo na Honolulskem letališču. Vroč, vlažen zrak, ki ga začutim ob izstopu iz letala, me opomni, da sem v deželi večnega poletja. Ne zdi se mi več čudno, da je večina potnikov obuta le v japonke. Gosteča družina me pričaka ob izhodu z letališča. Otroci v rokah držijo ročno izdelane tablice. Na prvi je napisano moje ime, na drugi Aloha –

Welcome to Hawaii! Okoli vratu mi obesijo venčke pisanih havajskih rož. Podamo si roko, se pozdravimo, predstavimo in objamemo. Led je prebit!

Marjeta Snoj

 (se nadaljuje) 

Aljaska “Grand slam“ v parku Denali 5 Bingo

Vozilo je sunkovito obstalo. Oster šššš.. je bilo znamenje najvišjega alarma. Visoko dvignjena Vickyjina roka z dlanjo, obrnjeno naprej, nam je kazala volka, ki je prihajal iz gostega obcestnega grmicevja in se namenil naravnost proti nam. 

“ Bingo. ” 

Prišel je vštric avtobusnega okna, za trenutek se mi je zazdelo, da vidim ostre, rumenkaste oci, nato je spustil glavo in ovohaval pot. Rahlo nasršena dlaka in spušcen rep sta govorila, da nas je zelo zanesljivo opazil. Škljoc in film se je zacel previjati. Pravemu popotniku se kaj takega ne bi smelo zgoditi. Gledala sem volka, ki se je oddaljeval, vedoc, da je nov film v enem številnih žepov v nahrbtniku in da je prepozno, da ga poišcem. V nasprotju z robustnim grizlijem, okrog katerega se je vse treslo in je grmicevje kar frcalo, je volk mirno, zelo tiho izginil v podrast. Zdel se mi je kot krasen siv, svilen šal. Vicky nam je povedala, da je bil to poseben privilegij, saj se volkovi zadržujejo navadno dalec v gozdovih, prav njihova prisotnost pa je znak kakovostne divjine, ohranjene v Denaliju.

Jela Škrilec