Tropska Izkušnja 4 Stlacim jo pod rit
Spet čutim senco prek obraza… Brska! Vzame tistih par novcev in mi vrne denarnico! Stlacim jo pod rit in se skoraj nasmehnem ob olajšanju in misli, zakaj se sploh trudim, saj je denarnica tako ali tako prazna.
Prihrumi drug moški in me
grobo obsodi, da nekaj skrivam. Sama sebe presenetim, ko mu v spanscini mu
zabrusim, da je že opravljeno in mu prazno denarnico pomolim pod nos. Potegne
me kvišku in pretipa žepe. Srčni utrip je ne vrhuncu! Odide! Pomikajo se proti
sprednjem delu avtobusa. Diham in poskušam pomiriti srce..
Vanja
Kovacic (se nadaljuje)
Tropska Izkušnja 3 Panični Krik
Dekle poleg mene postaja panično… Isce mojo roko. Stisnem jo in ji rečem, da bo vse v redu. Poročni prstan stlači pod plenice spečega dojenčka. Ob nama so… Dekle spusti panični krik, ki izzveni obupano. Zamaskirani moški jo miri. Mislim, da mu je jasno, da je mati pripravljena storiti vse, da zasciti otroka. Pust jo.
Od mene zahteva denarnico.
Podam mu jo. Ko brska po njej razmišljam, kaj sploh vsebuje. Par novcev, veliko
drobnarij, ki jih mimogrede vtaknem vanjo in zavržem, ko se mi zdi, da mi ne
pomenijo ničesar vec. In študentsko izkaznico! Temna polt, lasje in oči me
nekako zlijejo z okolico, ampak moje ime več kot očitno ni španskega porekla.
Vanja
Kovacic (se nadaljuje)
Tropska Izkušnja 2 Trije Zamaskirani Moški
Avtobus se ustavi, sredi ničesar. Ropot, vpitje, vstopijo trije zamaskirani moški, strel v zrak in opozorilo, naj sodelujemo. Moski, ki sedi na sosednjem sedežu se jim pridruži. Tišina. Začnejo v zadnjem delu avtobusa. Oboroženi so s pištolami!
Možgani izključeni,
delujejo le se refleksi. S prsta potegnem prstan in ga stlačim v nogavico.
Pobrcam nahrbtnik globlje pod sedež. V njem je moj težko prisluženi Canon!
Dokumenti, kreditna kartica, denar, vse je v potovalnem pasu pod majico in
jopico. Približujejo se! Čutim senco, ki mi pade čez obraz! Spomnim se
statistik o ugrabljenih talcih v Kolumbiji. Diham…
Vanja
Kovacic (se nadaljuje)
Moja tropska izkušnja
Dežuje in avtobus je jasno
da pozen. Čakam že dve uri. Ob cesti se je nabrala pescica ljudi in to mi rahlo
dvigne optimizem. Končno priropota, množica dvignjenih rok ga zaustavlja in
neučakano se nabašemo.
Sedim poleg dekleta mojih
let, ki pestuje dojenčka. Prosi me, naj ji pridržim stekleničko in ze mesa
zdrizasto mešanico, ampak malemu je očitno vsec. Samo, da ne joka, v tem
trenutku nisem pripravljena na visoke zvocne frekvence. Stemni se in se vedno
dežuje, že zdavnaj sem izgubila občutek za cas.
Vanja
Kovacic (se nadaljuje)
Brazilija: Lekcija preživetja 9 Prenašanje Opojnih Vonjav
Kot zajci poskačemo iz avta, skorajda objamemo taksista, mu izročimo trdo prigarane reale in se udobno namestimo na avtobusu.
Pred
nami je nočna vožnja do Manausa, dvanajsturno prenašanje opojnih vonjav z
avtobusnega stranišča z nasmehom na ustih. Nasmehom, ker imamo radi življenje, potovanja
in avanture… Ena od njih je pravkar za nami! Da bi le čimveč popotnikov srečno
premagovalo neskončne kilometre svetovnih celin in oceanov!
Potovanje je trajalo od 24. julija do 8.
septembra in v tem casu smo z avtobusi, ladjami, colni, jadrnicami, Toyotami
4x4, manjsimi in vecjimi letali ter taksiji premagali pot med Caracasom in Sao
Paolom.
Uros Kastelic (se nadaljuje)
Brazilija: Lekcija preživetja 8 Policijska Patrulja
Ustavimo se, naš taksist pa zdrdra:“ Lovimo avtobus, sporočite svojim kolegom na drugi strani mesta naj ga ustavijo!“
In
že gremo, v mesto, proti avtobusni postaji, prek križišč in skozi krožišča s
110km/h. Srca nam skorajda poskačejo z leve na desno stran prsnega koša! A
kljub vsemu smo na postaji nekaj minut prepozni. Ko le ne bi bilo treba prej
privijati koles, hladiti motorja in se izogibati kravam!
Hitro
spet v taksi in naprej! Še kakšnih pet kilometrov divje vožnje in že smo pri
policijski patrulji. In ob njej ustavljen avtobus, da, naš avtobus!
Uros Kastelic (se nadaljuje)
Naročite se na:
Objave (Atom)