Bolivija FIX 6 Najbolj Nevarna Cesta Na Svetu
Naslednja postaja je bil La Paz – noro mesto z enkratnim vzdušjem in živahnim utripom. Mesto, ki te pograbi in dobesedno posesa vase. Hkrati s tem pa izhodiščna točka za kolesarsko turo po 'najbolj nevarni cesti na svetu'. Vožnja je bila izredno zanimiva s številnimi pričevanji ob poti, ki so nam govorili da s to cesto res ni šale, saj je bilo kar precej križev posejanih na obrobju ceste. Pokazali so nam tudi avtobus, ki je ves zmečkan ležal na dnu prepada. Nesreča se je zgodila pred kratkim, v katastrofi pa je umrlo več kot 40 ljudi. Bila pa je le ena izmed mnogih podobnih nesreč. Ena od teh nesreč se je zgodila ravno na dan našega kolesarskega spusta. Nekje na poti se je spet prevrnil avtobus in od 37 potnikov sta preživela le dva. Še večji šok je bil, ko smo izvedeli, da je bil to ravno avtobus, katerega smo pred približno eno uro obmetavali s psovkami, ker se nam ni hotel umakniti v kraj, da bi nas pustil mimo.
Edvin Ramić (se nadaljuje)
Bolivija FIX 5 Midva sama na celi barki
Nagonsko se ustavim in se z nekakšnim pozitivnim občutkom odpravim nazaj proti marini. Kmalu se mi iz stranske ulice pridruži starejši gospod in nekaj časa sva hodila vštric. Iz navade ga pozdravim, on pa me vpraša, če sem slučajno zamudil trajekt.. Pravim da je to res in on reče da je on namenjen tja s svojim čolnom in da grem lahko z njemu, seveda za majhno doplačilo. Pravi da odrine čez približno pol ure. Super, ni kaj! Našel sem si lep prostor, se usedel in počakal da je stari pozabijal ene par žebljev v svoj čoln in v kratkem sva že bila na poti v Copacabano. Midva sama na celi barki. Vožnja je trajala par uric in izkoristil sem čas, se ulegel ter nadoknadil za prejšnjo neprespano noč. Titikake je bilo dovolj…
Edvin Ramić (se nadaljuje)
Bolivija FIX 4 Čuden Preblisk
Šotor sem kupil nekaj dni pred potovanjem in ni bilo časa, da vidim kako se postavi. Sem rekel, da se bom že na poti naučil... :)) Najbrž ni potrebno razlagati, da je bilo samotno kampiranje na Isla del Sol, kjer daleč naokoli ni bilo žive duše na spregled, zanimivo doživetje samo po sebi.
Pred spanjem sem se pozanimal kdaj gre trajekt s tega
otoka (Isla Del Sol) nazaj za Copacabano in vsi so mi pridno zatrjevali da je
ob osmih zjutraj. No, ko sem ves premražen in neprespan pospravil šotor in se
napotil proti marini, sem že od daleč zagledal trajekt, kako se oddaljuje od
otoka... (?!). Toliko o verodostojnosti domačinov oziroma o mojem razumevanju
španskega jezika. Povprašal sem kdaj pelje naslednji trajekt, pa so mi rekli,
da gre šele čez ene pet ur… No po mrzli noči bi se mi super prilegel en topel
zajtrk in odpravil sem se, da si poiščem solidno gostilno, kjer bom na toplem
preživel naslednjih pet ur in po možnosti tudi malo zadremal.
Vendar nekje na pol poti dobim čuden preblisk.
Edvin Ramić (se
nadaljuje)
Bolivija FIX 3 Copacabana
Po mesecu in pol potovanja po Južni Ameriki, me je pot zanesla tudi v Bolivijo – točneje v Copacabano – mesto ob jezeru Titikaka in služi kot izhodišče za obisk otoka Isla del Sol. Otoka iz katerega po legendi izvira celotna Inkovska kultura.
Ko sem po kopici zanimivih pripetljajev končno stopil na otok, sem se odločil, da si bom izbral en samoten hribček in zakampiral na njem. Bilo je na višini 4000 metrov in lahko rečem, da je bila to najbolj mrzla noč mojega življenja.
Seveda sem se pripravil na mraz najbolje kar sem mogel – vendar še zdaleč ni bilo dovolj. Celo noč nisem zatisnil očesa. Takrat sem prvič v življenju zakampiral in drugič v življenju postavil šotor. Prvič v življenju sem ga postavil en teden prej v hotelski sobi, ki je bila na srečo dovolj velika...
Edvin Ramić (se nadaljuje)
Bolivija FIX 2 Turčija
Na svoj 21. rojstni dan sem se odločil da grem v Turčijo, kljub želji vseh okoli mene, da tega ne storim. Ko sem ostal sam v kupejcu sem prvič v življenju zagospodaril sam nad seboj, saj sem bil čisto sam v deželi, kjer ni nobenega, ki bi mi gledal čez rame, razen Vsemogočnega Boga. Občutki so bili mešani – vse od velikega strahu pred neznanim do absolutne samote – vendar prvi korak je bil storjen. Poti nazaj več ni bilo. To je bil korak, ki je za vedno zaznamoval moje življenje, moje razmišljanje in umišljeno mejo mojih sposobnosti, katero sem si postavil sam, je premaknil daleč naprej. Po treh tednih sem se vrnil domov in začeli so me spraševati kako mi je bilo in če bom dal sedaj mir s takimi bizarnimi idejami. Odgovor jim je bil jasen točno eno leto pozneje, ko sem jim pokazal povratno letalsko karto do Južne Amerike, ki je bila v veljavi tri mesece…
Edvin Ramić (se nadaljuje)
Bolivija FIX Formalno@akcija.Net
Že kot majhen sem z največjim zanimanjem gledal razne popotniške oddaje in vse in ena stvar, ki sem jo videl na malem zaslonu me je skrajno zanimala. Vendar sem to gledal le z radovednostjo in ne z željo, da bi to dejansko tudi izkusil. Seveda sem bil otrok in vse to se mi je zdelo skrajno daleč in absolutno nemogoče. Niti na misel mi ni prišlo, da bi se kdaj odpravil na kakšno tako potovanje. Takšen način razmišljanja se me je držal vse do mojega dvajsetega leta. Takrat sem si ob gledanju ene od popotniških oddaj prvič v življenju zastavil vprašanje: »Kaj pa če bi šel še jaz?«. Ugasnil sem TV in prvič začel razmišljati o svojih možnostih za potovanje takega kalibra. Kmalu sem ugotovil, da edina stvar, ki me preprečuje da grem, sem jaz sam. Jaz z vsemi svojimi predsodki in strahovi. Vendar sem se trdno odločil, da ne bom eden tistih, ki vse svoje življenje samo sanjarijo, ampak da bom naredil prvi korak k temu, da sanje postanejo resničnost.
Edvin Ramić (se
nadaljuje)
Potni listi 4 Brez Dokumentov Med Mejama
Celotno zadevo bi lahko na policiji kar zakomplicirali, ampak so me po tridesetih minutah razlaganja, pojasnevanja in preverjanja podatkov vseeno spustili na letalo!Si lahko predstavljaš, da se ti vse to zgodi nekaj ur pred odhodom domov?!«
Skoraj da se mi je zasmili, zaradi vseh teh stresnih trenutkov, s katerimi je zaključil dvomesečno potovanje po Peruju.
Res neverjetna zgodbica.
Primerja se lahko edino le z zgodbico možakarja, ki sem ga srečala mesec dni na poti, mesec dni po pričetku mojega potovanja. Prečkal je mejo iz Čila v Peru.
Na meji so mu ukradli potni list. Oziroma bolje rečeno; to se je zgodilo na ozemlju med obema mejama. Si lahko predstavljate, kaj se je zgodilo v nadaljevanju? V Peru ga niso spustili, ker ni imel potnega lista. Nazaj v Čile pa zaradi istega razloga tudi ne!
Še skoraj so ga zaprli, češ »zakaj za vraga pa se brez dokumentov potikaš med obema mejama!?« Carinikom ni mogel dopovedati, da so ga okradli med prehodom obeh mej!
Hmmm, živim se pač vse zgodi!
Nina Kramberger
Naročite se na:
Objave (Atom)





