Amerika: 2024

Brazilija: Lekcija preživetja 6

Voznik divja, seka ovinke, nad pokrajino pa se spušča noč.

Prednje luči zdaj gorijo, zdaj ne, večinoma pa le na pol brlijo. In nasproti vozeča vozila dodatno opozarjamo na našo prisotnost z vklapljanjem smernikov.

Nekje na četrtini poti pa glej ga zlomka – krava na cesti, pa čeprav smo že dodobra zapeljali v področje pragozdov!

Zavore škripajo, zadnji trenutek oster zavoj. Le kakšen centimeter, pa bi imeli tono zrezkov, razbite glave in tri prazne stole na avtobusu.

Uros Kastelic (se nadaljuje)

Brazilija Lekcija preživetja 5

Ko ji nekako le pojasni naše namene, ona skomigne z rameni, odkima z glavo in nam daje s kar nekaj gestami vedeti, da nam to ne bo nikoli uspelo.

A taksist se ne da in na koncu se nas ženska le usmili...

Po polovici pregledane prtljage lahko končno štartamo. Dvestotrideset kilometrov, slabi dve uri in razmajana kripa. Gremo!

Uros Kastelic (se nadaljuje)

Brazilija Lekcija preživetja 4

In gremo... Z venezuelskimi taksisti do meje, tam pa najprej na obe policiji. Vse brez zapletov in kmalu sedimo v brazilskem taksiju: kaksnih 20 let star Ford, ves majav in s pošteno razpoko na vetrobranskem steklu.

Taksist pa:” Ni problema, gremo!” In se odpeljemo kakšna dva kilometra do carinske kontrole. Tukaj pa brazilski carinik, ženska, brez milosti:

“Vse ruzake ven, da pregledamo!” In začne. Vneto, enega po enega, predal za predalom, vrečko za vrečko, še smrdljive nogavice in umazane spodnje hlače je ne ustavijo. Taksist pa vedno bolj živčen…

Uros Kastelic (se nadaljuje)

Brazilija Lekcija preživetja 3

Po spletu okoliščin in nekaj napačnih informacijah o uri odhoda brazilskega avtobusa iz Boa Viste v Manaus smo okoli 17:00 ugotovili, da je prava ura odhoda avtobusa 20:00. Nas je pa čakal še mejni prehod in približno 250km dvopasovnice do Boa Viste...

Taksi, kaj pa drugega! 32USD je bila zadnja cena po pogajanjih, plačali pa bomo le v primeru, če avtobus tudi ujamemo.

Uros Kastelic (se nadaljuje)

Brazilija Lekcija preživetja

V njem pa na kilograme narezanih pomaranč in limon - očitno cenejša rešitev od vodnega odplakovanja. In tukaj se je opravljalo tako malo kot veliko potrebo, drug ob drugem, brez pregrad.

Santa Elena je prijetno umirjeno mestece na meji med Venezuelo in Brazilijo. No, naša vožnja s taksijem od Sante Elene do Boa Viste na brazilski strani je bila nekaj povsem drugega.

Uros Kastelic (se nadaljuje)

Venezuela „Prijetne“ Vonjave

Z avtobusom smo povsem na začetku potovali od Caracasa do Puerto La Cruza. Po približno treh urah vožnje smo se ustavili na eni od obcestnih postojank. Že ko si stopil iz avtobusnega „zmrzovalnika“ v kaksnih 10cm globoko blato, te je v nosu zaščemelo od smradu, ki se je širil iz okolice. Nekaj teh „prijetnih“ vonjav je prihajalo od pomij, ki jih meni nič tebi nič odmetavajo kar vsepoprek. Večji del pa se je širil z javnega stranišča: prostor 4mx4m, obdan s koritom. Ja, tistim „ta pravim“, betonskim, brez odtoka.

Uros Kastelic (se nadaljuje)

Bolivija FIX Čisto drugačna zgodba

Lahko vidim, da se mesto ni niti malo spremenilo. Ostalo je popolnoma enako, kot na dan mojega odhoda. Mesto je enako, vendar jaz skoraj nisem več ista oseba…

Sedaj, ko doma v šali rečem, da se bom mogoče v kratkem odpravil v Indijo, vsi zaprepadeno obmolknejo za nekaj trenutkov, dokler jim z nasmehom ne povem, da se šalim. Čisto drugačna zgodba, kot takrat, ko sem jim vsem dopovedoval, da bom šel v Turčijo, pa me nobeden ni resno jemal, dokler jim nisem pomahal v slovo…

Edvin Ramić

Bolivija FIX Nič Se Ni Spremenilo

Ko sem se srečno vrnil domov, sem opazil eno pomembno stvar. Opazil sem kako se v mojem kraju ni spremenilo absolutno nič. Življenje je teklo po starih tirih, mesto je še vedno ogrevalo septembrsko sonce. Ljudje so pa sploh ostali čisto nespremenjeni. Zamislim si, da bi najbrž isto bilo z mano, če ne bi zbral dovolj poguma in volje za to potovanje. Poletje bi pač preživel doma, gledal v strop in čakal da mine popoldanska vročina. In tako iz dneva v dan.

Vendar sem se drugače odločil, in sedaj lahko vidim nekaj kar drugi ne morejo.

Edvin Ramić (se nadaljuje)

Bolivija FIX Spet Ene 20 Ur

Izkoristil sem priložnost in pregledal pošto, katere se je bilo že kar pošteno nabralo, saj v Rureju ni bilo dostopa do interneta – v celotnem mestu je namreč zmanjkalo povezave…

Po parih urah v Trinidadu sem bil spet na nočnem avtobusu, kjer je na mene čakala spet ena težka vožnja. Vsi pravijo da bo vožnja trajala 12 ur, kar najbrž pomeni spet ene 20… J

Edvin Ramić (se nadaljuje)

Bolivija FIX Trinidad, absolutno nič zanimivega

Po 20ih urah vožnje smo končno prispeli v Trinidad.

Spet sem bil ves prašen, s tem da v tem mestu nisem našel nobene reke, piko na i pa pristavi dejstvo, da v tem mestu ne samo, da ni reke, ampak ni absolutno nič zanimivega za početi. Tako sem po nekem čudnem naključju našel internet, ki je bil presenetljivo hiter, pa še prostor je bil klimatiziran!

Edvin Ramić (se nadaljuje)

Bolivija FIX Povsod Čista Tema

A problem je to, da na busu ni absolutno nobenih luči, in sredi noči je izredno težko stopiti ven iz avtobusa, ker so kasneje vstopili še eni domačini, ki so se ravno tako polegli po tleh avtobusa. A kot sem rekel je povsod čista tema, in na poti iz busa sem samo molil Boga, da ne bom slišal kakšnega otroka zastokati, ker sem mu stopil na glavo.

Ostali domačini so seveda pametni in vsak je s sabo imel baterijo (meni je moja že dolgo pred tem nehala svetiti) in si svetil pod noge. No na srečo so videli da je med njimi tudi en trapast gringo, ki baterije nima, tako da so mi oni potlej svetili pod noge.

Edvin Ramić (se nadaljuje)

Bolivija FIX Nekaj Je Šlo Po Gobe

Tam mi je šofer postavil pručko v tistem koridorju in rekel: »Izvoli fant!«.

Srčno sem se mu zahvalil in po nekaj minutah vožnje (odpeljali smo se ob 18:00. pet ur zamude, pa še morali smo porivati bus, ker ni mogel prižgati motorja) sem pručko zagnal nekam v kot, vrgel spalko po najbolj prašnih tleh kar sem jih videl in se vrgel na njo. Ene pol ure smo se vozili, nakar smo se ustavili za ene 45 minut, ker je šlo na busu nekaj po gobe in je bilo treba popraviti. Kasneje problemov na srečo ni več bilo. Vsake toliko časa smo se ustavili, da smo lahko opravili nujne potrebe.

Edvin Ramić (se nadaljuje)