Diham in poskušam pomiriti srce. Spogledam se s
sopotnico. Vidim olajšanje. Kriki. Prestrašenega moškega potegnejo na sredino.
Prisilijo ga, da se sezuje (očitno vsi skrivamo stvari na isti način). Poberejo
njegovo torbo in jo izpraznijo na tla. Vpijejo in iscejo mobilni telefon.
Pogledam stran in se sprašujem, kdaj bo že mimo!
Spet kriki. Tokrat ženska! Panično joka, ko jo grobo
stresajo. Preklete živali!
Avtobus se ustavi. Izstopijo. Nadaljujemo vožnjo. Vsa
teža dogodka obleži v trenutku tišine. In potem zažuborimo, vsak ima kaj
povedati sosedu. Že čez nekaj minut prispemo v Cartageno. Pričakuje nas
policija. Vsak mora povedati, kaj so mu ukradli.
Vanja Kovačič
Foto: janin
(se nadaljuje)