Z dekletom počakam na taksi in jo tolažim, da bo to
kasneje zanimiva zgodba za njenega malega. Pridruži se nama moški. Joka! Pravi,
da je imel pred mesecem dni srčni infarkt in sedaj tole…
Ne rečem nič. Nimam energije. Tokrat izjemoma tudi jaz
pomaham taksiju. Pogajam se za ceno. Groba sem, se vedno sem pod adrenalinom.
Zabrusim mu, naj me ne poskusa ogoljufat, ker sem bila pravkar oropana.
Šele v zatohlem hostlu se mi zatresejo kolena. Počutim se
šibka. In tako zelo sama! Moram nekaj pojest. Grem do receptorja in ga vprašam,
kje se dobro in poceni je. Povem mu zgodbo, on pa mi pod nos pomoli svojo
večerjo. Skušam zavrnit, ampak omamne vonjave omehčajo moj protest. Trdi, da je
že jedel in naj si kar privocsim. Včasih je treba sprejeti ponujeno in že
zagrizem v sočno ribo in pečeno platano. Okusi dobijo nove dimenzije. Zaspim ob
misli, da so na svetu tudi dobri ljudje!
Vanja Kovačič
Foto: janin