Kostarika 3 Roatan

Zdaj pa kako je blo na otoku - Roatanu. Mel sem se precudovito. Morje, palme, snorkljanje na koralnem grebenu, pescene plaze, zvecer zuri, popivanje... V hostlu se je formirala zanimiva skupina popotnikov, ki smo zurali skupaj. Imeli smo dva Nizozemca, ki smo ju klical Mum and Dad, ker sta skrbela za tri pijane sinove - mene, Danca in Angleza. Pa se ena teta s Finske se nam je pridruzla. Vsak dan smo ga pili. V petek smo se ga pa prevec nazrl. Sam sem bil totalna koma - zaspal sem kar ob cesti v pesku, pol sta me pa ata in mama pobirala, padel se v nek bambus in zopet zaspal v druzbi mravlj, se en postanek v baru ob hostlu kjer je blo pa konec. Komi so me zbudil- Danec je probal kar s pirom, ki mi ga je zlil za vrat, kelnarca (Danec jo je opisal kot Beautiful black woman) pa z ajmrom vode in ledom.
Baje sem se ves cajt smejal tak, da sploh niso vedl al spim al ne. Se prej pa sem hotel iti v en disko ampak nisem hotel placat in ob tem mamo skor po nesreci vrgel v vodo. Sem rekel, da se ne prtaknem vec prekletega ruma a sem ze naslednji dan pristal s to prekleto pijaco v roki. Jep, bilo je kot doma.
Matjaž (se nadaljuje)

Kostarika 2 Edino kar ni bolel so ble noge

Za 2000m visine, kolko se jih mora premagat

prvi dan, do zaklonisca sem rabil 7 ur (pred tremi tedni sem za 1600m rabil 3, 5 ure). Smola se je pol se nadaljevala. Nisem mogel jest tako, da sem samo pil Kokakolo cel vecer. Spal slabo, ker me je napejal, ko satan, vendar se naslednuji dan dokaj fajn pocutu. Dokler nisem zacel hodit. Od zaklonisca do vrha je se nekje 1, 5 -2 ure. Rabil sem skoraj 2, 5 ure. Slo mi je na bruhanje, zelodc me je bolo, glava in usesi so me bolel - edino kar ni bolel so ble noge. 

Sem misli, da je mogoce visina sam sem ziher, da ni bla. Zvecer se je izboljsal tako, da sem koncno malo pojedel. Naslednji dan pa lep

sprehod nazaj. NO, blo je pa zelo lepo. Razgledi so fenomenalni in vegetacija se neverjetno spreminja. 

Lahko vidis kako se narava postavlja na noge po pozaru izpred parih let. Tudi druzba v zakloniscu je bla ok. Zdravje mi ni nic pokvaril.

 Ko sem cakal na bus sem se zacel pogovarjat z enim domacinom, ki je vedel takoj kje je Slovenija in kdo je bil Josip Broz Tito - neverjetno! Sem srecal eno Slovenko - sva rabla skor minuto, da sva se zmenla, da sva oba iz Slovenije. Sma probala se pogovarjat v slovenscini a sma pol presaltala na

anglescino-je blo veliko lazje. 

Slovenscina ze skor ni vec moj prvi jezik. 

Matjaž

(se nadaljuje) 

Kostarika, Corcovado

Kamorkoli sem sel sem srecal trume ameriskih turistov, ki z svojim vpitjem

prezenejo vse zivali dalec naokoli. Se posebej Quepos je blo eno veliko sranje.

Dve stvari sta omembe vredne-nacionalni park Corcovado in najvisja gora Cerro Chirripo.

Corcovado je dezevni gozd in temu primerno je tudi vreme. Vsak dan se je

popoldne vscalo in nehalo sele proti jutru. Prvi dan sem se sprehajal po

prelepih plazih in opazoval pisane papige-macave. Park nudi zatocisce eni

najvecjih kolonij makav na svetu. Videl sem tudi druge zivali med njimi

tapirje, kaco, metulje(velike), nekaj podobnega raci, itd. Drugi dan pa glih

uzival nisem, ker meje presenetil dez, tako da glih veliko nisem videl.

Zadnji dan pa samo pick up in voznja cez nestete reke.

Vzpon na Cerro Chirripo je blo najboljse v Kostariki in tudi hudicevo

naporen. Po dolgem cajtu sem imel spet probleme z zdravjem. Pred vzponom na

Chirripo sem dobil drisko a sem se dobr pocutil za vzpon. Samo zelodc me je malo matro. Se je pa poznal.

(se nadaljuje) . Matjaž 

Mehika 4 Teotihuacan

Sla sva tudi na izlet do Teotihuacuana, ki je 50km severno od Ciudad de Mexico. Sva malo dobila obcutka, kako veliko to mesto dejansko je... Mogoce bilo vmes enih 20km polj in kaktusov in podobnega, drugace pa sama poseljenost in nic zelenja.

Kakorkolizepac, Teotihuacan je 2000+ let staro mesto z dvema velikima in vec manjsimi piramidami, ki se razprostira ob vec kilometrov dolgi glavni ulici imenovani aleja mrtvih (ne vem zakaj). In to ulico je treba prehoditi gor in dol. Imajo sicer nek vlakec, ki ti prihrani pol poti, ampak nezen glasek z desne mi je non-stop sepetal: a se ni lepo sprehajati?. Same piramide so sicer zelo impozantne - najvecja, posvecena bogu sonca je tretja najvecja piramida na svetu (za Keopsovo in se eno mehisko). Pa nacin gradnje je drugacen, pa ...

Sedaj sledi se malo mestnih potepanj, potem pa na poroko v mesto 50km juzno od Mexico City-ja. Verjetno se javima po poroki. T&L

(se nadaljuje) Luka Batistič

Mehika 3 Centro Historico

Prvo javljanje iz zahodne poloble.

Let je bil ok. Dolg ampak sam sem ga na sreco vecino prespal. Za Tino ne vem, ker sem spal.

V soboto zjutraj smo pristali v enem najvecjih mest na svetu. Mogoce ne po povrsini ampak zagotovo po stevilu prebivalcev. Pravijo, da jih je okoli 20 miljonov.

Zaenkrat sva spoznala sam center mesta; pravijo mu Centro Historico. Najdla sva si en 'poceni' (20 evrov na noc) hotel blizu glavnega trga - Zocalo (ime trga, ne hotela). Prevandrala sva verjetno vse ulice v blizini, pila raznorazne sokove in jedla zanimivo (ne nujno okusno) hrano. Tina pravi, da bo spet shujsala, reva izbircna.

Zelo zanimivo je, da zelo malo ljudi govori anglesko (ali pa nocejo). Zato se trudiva s spanscino. Je jezik, ki gre kar lepo v uho, samo razumes ne... Osnove ze gredo nekako, ko pa 'zalaufajo' pa samo zabodeno gledas. Je pa res, da je vsak dan bolje. Meni se vecinoma zdi, da vem, kaj mi hocejo povedati (Tina pravi, da blefiram, ampak zaenkrat smo se vse zmenili). Najhuje je bilo pri hrani, ker angleskih menijev vecinoma ne poznajo, v restavracijah, kjer jih imajo, je pa hrana praviloma zanic. Ampak ne skrbet, bova prezivela. (Carne pomeni meso, ce se kdo znajde v podobnih tezavah; Pollo pomeni piscanec, sin pa brez, torej 'sin pollo').

(se nadaljuje)

Luka Batistič 

Mehika 2, Nekateri so objemali školjke

Nasla sva par ur pri natrpanem urniku, da mal sporociva, kaj se dogaja.

V torek smo imeli eno bolj mirno vecerjo z ozjo druzino. Hrana dobra, pijaca tudi.
V sredo je bil sprejem pri avstralskem ambasadorju oz. v njegovi rezidenci. Na zanimiv nacin porabljen denar avstralskih davkoplačevalcev. Potem sta sledili mini dekliscina in mini fantovscina. Dekleta so se ucila plesati salso, fantje pa ne. Oboji pa smo se potem 'rahlo' otekilani dobili v enem klubu, kjer se je plesalo in pilo, dokler nismo nasli enega od gostov nezavestnega pod naso mizo. Avstralci pac.
Vceraj smo se brez izjeme zbudili vsaj z glavobolom, nekaterim pa so bile mehiske školjke tako vsec, da so jih vec ur objemali. Potem je sledil prevoz z avtobusom v malo mestece 80km juzno od Mexico Citya, ki se klice Tepozlan. Tu je vsak nasel svojo nastanitev, s Tino si deliva eno podezelsko hisko s se stirimi gosti. Ko smo prispeli sta naju pricakala vrtnar in njegova zena - kuharica/cistilka, ki pa na zalost (ali na sreco) govorita samo spansko. Dogovorili smo se, da nam je Vicente sel iskat na trg vse kar se tice hrane, MariaElena pa nam bo pomagala pri pospravljanju in kuhanju. Za danes smo povabili nekaj kolegov na zar zurko.
(se nadaljuje)

Luka Batistič

Mehika, Oaxaca: Cascada petrificada

Pred parimi dnevi pa sva prispela v mestece Oaxaca (beri Ohaka).
Mimogrede, zelo sem razocaran nad Tininim znanjem spanscine. Po dveh tednih v Mehiki in pred tem nekaj dnevi v Madridu je vse, kar zmore, ko zeli pritegniti pozornost nekoga, tak pristni drameljski EEEJJ! Katastrofa. (Ce sem pa na dopustu, pravi). No ja, pa se: `Luka, dej se zmen`.

Oaxaca. Lepo. Kolonialno. Mesto. 

Lezi v lepi dolini. Okoli ogromno rusevin, pardon, arholoskih najdb. Predvsem dveh mehiskih civilizacij - Zapotekov in Mixtekov (poleg Inkov in Aztekov je bilo tu pred prihodom Spancev se devet velikih civilizacij). Ogledala sva si torej te zanimivosti, jedla njihovo znamenito cokolado (od tu cokolada baje izvira), pila njihov mezcal (podobno kot tekila, samo veliko vec okusov) in seveda jedla. 

Danes sva si med drugim ogledala `zamrznjene` slapove (podobno Pamukalam), ki so bili sicer zanimivi, se bolj zanimiva pa je bila voznja do njih. Iz Oaxace dolina (cca. 1500m nadm. visine) smo se povzpeli na 3000+m in potem spustili nazaj na 2200m. Zanivia pa je bila cesta, po kateri se je to odvijalo. Matija, ti bi uzival. Tina pa ni. Makadam, da ga tezko najdes, samajama in strmo, s prepadi in zmesanim Mehiskim voznikom. Skoraj naju je pobruhal avstralski sopotnik, ki je vceraj malo prevec spil (kot pravi njegova punca, sam pravi, da ga je ravno prav).

Jutri greva proti Pacifiski obali, se ne veva katero mesto. Se beremo, ko najdeva internet.

(se nadaljuje)

Luka Batistič