Brazilija: Lekcija preživetja 7 Oblak Pare

 Iz prtljažnika privleče desetlitrsko posodo z vodo, dvigne pokrov motorja in zlije nekaj litrov vode po razgretem motorju.

Malo zacvrči, dvigne se oblak pare, kazalec za temperaturo pa počasi le pada!!! Juhu, gremo! Mislim, da bi se vsak mehanik držal za glavo, ampak samo da deluje!

Kilometre spet puščamo za nami, čas pa neusmiljeno teče. Kmalu nam postane jasno, da bo šlo za minute, kaj za minute, za sekunde! Ker je Boa Vista prvo mesto za mejo, je ob vhodu in izhodu iz mesta policijska patrulja.

Uros Kastelic (se nadaljuje)

Brazilija: Lekcija preživetja 6 Kazalec na rdeče

 Ja, s tistim ključem je močno privil vsa štiri kolesa. Še dobro, s triciklom ne bi nikoli ujeli avtobusa!

Vožnja se nadaljuje, najprej s polno hitrostjo (kakšnih 130km/h), nato pa vedno počasneje! Mi se le nemočno spogledujemo. Voznik pa vedno bolj „švica“... Uh, saj zunaj je resda vroče, ampak toliko pa spet ne more biti. Seveda, vročina prihaja izpod pokrova motorja! Sranje! Pa tako blizu smo bili... Kazalec se je že dvignil na rdeče območje, naš taksist pa ustavlja ob cesti. A glej ga! Ni še obupal.

Uros Kastelic (se nadaljuje)

Brazilija: Lekcija preživetja 5

Frekvenca srčnih utripov se komaj nekoliko spusti in že drvimo naprej. Mrčesa v tem podnebju kar mrgoli in količina zmazka iz mušic in komarjev na prednjem steklu nezadržno narašča. Voznik že visi na volanu in skoraj že z nosom drsa po prednji šipi. Le Bog še ve, če je kaj videl, mi nismo! Končno se ustavi pri kolibah ob cesti, skoči iz avta, zdrvi skozi prva vrata in čez minuto je že nazaj s cunjo in kovinskim ključem. Hmmm... Šipa je kmalu spet za silo prozorna, kolesa pa na mestu.

Uros Kastelic (se nadaljuje)

Brazilija 4 Lekcija preživetja

 Voznik divja, seka ovinke, nad pokrajino pa se spušča noč. Prednje luči zdaj gorijo, zdaj ne, večinoma pa le na pol brlijo. In nasproti vozeča vozila dodatno opozarjamo na našo prisotnost z vklapljanjem smernikov. 

Nekje na četrtini poti pa glej ga zlomka – krava na cesti, pa čeprav smo že dodobra zapeljali v področje pragozdov! Zavore škripajo, zadnji trenutek oster zavoj. Le kakšen centimeter, pa bi imeli tono zrezkov, razbite glave in tri prazne stole na avtobusu.

Uros Kastelic (se nadaljuje)

Brazilija 3 Lekcija preživetja na brazilskih cestah

 In gremo... Z venezuelskimi taksisti do meje, tam pa najprej na obe policiji. Vse brez zapletov in kmalu sedimo v brazilskem taksiju: kaksnih 20 let star Ford, ves majav in s pošteno razpoko na vetrobranskem steklu. 

Taksist pa:” Ni problema, gremo!” 

In se odpeljemo kakšna dva kilometra do carinske kontrole. Tukaj pa brazilski carinik, ženska, brez milosti:“Vse ruzake ven, da pregledamo!” In začne. Vneto, enega po enega, predal za predalom, vrečko za vrečko, še smrdljive nogavice in umazane spodnje hlače je ne ustavijo. Taksist pa vedno bolj živčen… Ko ji nekako le pojasni naše namene, ona skomigne z rameni, odkima z glavo in nam daje s kar nekaj gestami vedeti, da nam to ne bo nikoli uspelo. A taksist se ne da in na koncu se nas ženska le usmili... Po polovici pregledane prtljage lahko končno štartamo. Dvestotrideset kilometrov, slabi dve uri in razmajana kripa. Gremo!

Uros Kastelic (se nadaljuje)

Brazilija 2 Divja vožnja s taksijem

 Santa Elena je prijetno umirjeno mestece na meji med Venezuelo in Brazilijo. No, naša vožnja s taksijem od Sante Elene do Boa Viste na brazilski strani je bila nekaj povsem drugega.

Po spletu okoliščin in nekaj napačnih informacijah o uri odhoda brazilskega avtobusa iz Boa Viste v Manaus smo okoli 17:00 ugotovili, da je prava ura odhoda avtobusa 20:00. Nas je pa čakal še mejni prehod in približno 250km dvopasovnice do Boa Viste... Taksi, kaj pa drugega! 32USD je bila zadnja cena po pogajanjih, plačali pa bomo le v primeru, če avtobus tudi ujamemo.

Uros Kastelic (se nadaljuje)

Venezuela: Nekaj o obcestnih straniščih

 Z avtobusom smo povsem na začetku potovali od Caracasa do Puerto La Cruza. Po približno treh urah vožnje smo se ustavili na eni od obcestnih postojank. 

Že ko si stopil iz avtobusnega „zmrzovalnika“ v kaksnih 10cm globoko blato, te je v nosu zaščemelo od smradu, ki se je širil iz okolice. Nekaj teh „prijetnih“ vonjav je prihajalo od pomij, ki jih meni nič tebi nič odmetavajo kar vsepoprek. Večji del pa se je širil z javnega stranišča: prostor 4mx4m, obdan s koritom. Ja, tistim „ta pravim“, betonskim, brez odtoka. V njem pa na kilograme narezanih pomaranč in limon - očitno cenejša rešitev od vodnega odplakovanja. In tukaj se je opravljalo tako malo kot veliko potrebo, drug ob drugem, brez pregrad.

Uros Kastelic (se nadaljuje)