Pri ameriški družini 3

Končno prispemo domov. Otroci mi hitijo razkazovat svoje sobe, pa dvonadstropno hišico na drevesu, ki ima celo elektriko in v kateri najraje pišejo domače naloge, park na nasprotni strani ceste, kjer se najraje igrajo, vrt za hišo, kjer rastejo razna tropska sadna drevesa, in navsezadnje malo leseno hišico pod dišečimi drevesi plumerije, ki bo eno leto moj novi dom. Tam jim razdelim simbolična darilca, ki sem jih posebej za njih prinesla iz Slovenije.

Naslednji dan me pustijo bolj ali manj pri miru. Imam čas, da razpakiram prtljago, raziščem okolico in se naspim.

Nato nekaj dni preživim predvsem kot opazovalec dogajanja v družini. Sledim običajnemu poteku dneva, se seznanjam z napravami v hiši, spoznavam s

osede, prijatelje otrok, njihove učiteljice ter bližnjo okolico. Mama Michele, uspešna poslovna ženska, si vzame dan dopusta, da skupaj še enkrat natančno pregledava seznam mojih obveznosti, ter da jo lahko vprašam vse, česar ne razumem. Glede na to, da sem njihova trinajsta AuPairka ima s tem že veliko izkušenj. Vesela je, da ji zastavljam vprašanja. Američanom je namreč najbolj nelagodno, če je kdo ves čas tiho. Oni namreč ves čas govorijo. Za njih ni prav nobeno vprašanje butasto, pa naj bo še tako banalno ali povedano v še tako polomljeni angleščini.

Marjeta Snoj

 (se nadaljuje) 

Moje leto kot Au Pair 2

Otroci so povesem drugačni, kot sem si jih predstavljala po slabih, črno belo skopiranih slikah, ki sem jih dobila po pošti pred prihodom. Predvsem so veliko manjši in drobceni, kot so delovali na sliki. Spominjajo na štiri male palčke in takoj mi prirastejo k srcu. Stari so od 8 do 13 let. Oče in mama sta nadvse prijazna in mi pomagata pri prtljagi. Ne moreta se načuditi, da potujem le z enim nahrbtnikom.

Že na poti proti domu steče pogovor. Predvsem o tem, kako sem potovala, kakšen se mi je zdel NY, če je Amerika to kar sem pričakovala… Tudi otroci kar tekmujejo, kdo mi bo prej postavil vprašanje. Zanima jih, če poznam tega ali onega pevca ali igralca, kaj najraje jem, kateri so moji najljubši športi, kakšne trgovine imamo v Sloveniji… 

Takoj me odpeljejo tudi na izlet na eno izmed otrokom najljubših pohodniških lokacij, nato pa še na večerjo v italijansko restavracijo, katere kuhinja naj bi bila glede na sosedno lego obeh držav najbolj podobna slovenski.

Marjeta Snoj

 (se nadaljuje) 

Pri ameriški družini - Moje leto kot Au Pair

Dolgih deset ur leta z jesensko hladnega New Yorka se kratkočasim ob gledanju filmov, ki jih predvajajo ves čas. Tako vsaj malo preženem živčnost, ki jo začutim vsakič, ko pomislim na srečanje s svojo novo družino. Po glavi se mi podijo misli, kot so: ali me bodo otroci marali, kako se bom ujela z njihovimi starši, kje živijo, kakšno bo moje delo… 

Končno pristanemo na Honolulskem letališču. Vroč, vlažen zrak, ki ga začutim ob izstopu iz letala, me opomni, da sem v deželi večnega poletja. Ne zdi se mi več čudno, da je večina potnikov obuta le v japonke. Gosteča družina me pričaka ob izhodu z letališča. Otroci v rokah držijo ročno izdelane tablice. Na prvi je napisano moje ime, na drugi Aloha –

Welcome to Hawaii! Okoli vratu mi obesijo venčke pisanih havajskih rož. Podamo si roko, se pozdravimo, predstavimo in objamemo. Led je prebit!

Marjeta Snoj

 (se nadaljuje) 

Aljaska “Grand slam“ v parku Denali 5 Bingo

Vozilo je sunkovito obstalo. Oster šššš.. je bilo znamenje najvišjega alarma. Visoko dvignjena Vickyjina roka z dlanjo, obrnjeno naprej, nam je kazala volka, ki je prihajal iz gostega obcestnega grmicevja in se namenil naravnost proti nam. 

“ Bingo. ” 

Prišel je vštric avtobusnega okna, za trenutek se mi je zazdelo, da vidim ostre, rumenkaste oci, nato je spustil glavo in ovohaval pot. Rahlo nasršena dlaka in spušcen rep sta govorila, da nas je zelo zanesljivo opazil. Škljoc in film se je zacel previjati. Pravemu popotniku se kaj takega ne bi smelo zgoditi. Gledala sem volka, ki se je oddaljeval, vedoc, da je nov film v enem številnih žepov v nahrbtniku in da je prepozno, da ga poišcem. V nasprotju z robustnim grizlijem, okrog katerega se je vse treslo in je grmicevje kar frcalo, je volk mirno, zelo tiho izginil v podrast. Zdel se mi je kot krasen siv, svilen šal. Vicky nam je povedala, da je bil to poseben privilegij, saj se volkovi zadržujejo navadno dalec v gozdovih, prav njihova prisotnost pa je znak kakovostne divjine, ohranjene v Denaliju.

Jela Škrilec

Aljaska Denali 4 grizli

Vicky z daljnogledom preiskuje nizko grmicje. ”There is grizzly bear!” ( Tam je grizli!). Završalo je, skakali smo po sedežih, velikih oken ne moreš odpreti. Gledam, gledam, kje je vendar? Begam po pobocju; pokaže mi ga sopotnica cisto zraven avtobusa. Velikanski medved je lomastil skozi grmicevje. Zadržujem dih in pritiskam sprožilec.

V prerivanju za dobre posnetke komaj kaj vidim. Medved pa se ni zmenil za nas, prišel je na cesto, stresal z glavo, razlocno sem videla grbo visoko na vratu, zdelo se mi je, da je koketno pomigal tudi z zadnjico, ovohal je prometni znak in pocasi preckal cesto. Zdrveli smo na drugo stran in videli samo še, kako se je grmicevje majalo.

Rjavi medvedi so nesporni gospodarji izredno velikega teritorija;kar 70 odstotkov severne ameriške populacije jih živi na Aljaski. Obirajo grmicevje, borovnice, jedo travo in stikajo za koreninicami, lovijo zemeljske veverice, mladice losov in karibujev. Zaradi dolgih krempljev ne plezajo. Medvedi v Denaliju imajo svetlejšo dlako in so manjši od tistih, ki živijo ob obali, kjer je hrana bogatejša s proteini. Pravi orjaki živijo na otoku Kodiak.

Jela Škrilec

 (se nadaljuje)

Aljaska Denali 3 karibuji

Cesta skozi Denali poteka visoko po pobocju, razgledi so velicastni. Skupina kakšnih dvajsetih karibujev-nomadov s severa- se je pasla na travniku. Dobro uhojene poti jih vodijo skozi park od obal Beringove ožine cez Aljasko na visoki sever do McKenzijeve delte v Yukonu, kjer se prikljucijo najvecji credi karibujev, credi porcupine. Tako samci kot samice imajo rogove;samice se z njimi branijo v pozni brejosti, ko niso vec sposobne hitro teci. Prilagojeni so na ostro arkticno podnebje, posebna votla dlaka jim zadržuje telesno toploto, mašcevje ostaja mehko tudi pri zelo nizkih temperaturah. Njihovo najtežje obdobje je poletje, ko jih napada milijone komarjev in muh.

Na cesti pred nami stojita sva avtobusa. To je dobro znamenje. Vicky z daljnogledom preiskuje nizko grmicje. ”There is grizly bear!” ( Tam je grizli!). Završalo je, skakali smo po sedežih, velikih oken ne moreš odpreti. Gledam, gledam, kje je vendar?

Jela Škrilec

 (se nadaljuje)

Aljaska “Grand slam“ v parku Denali 2

 Promet z osebnim avtomobilom skozi park ni dovoljen. Dolina v Denaliju se konca v hribih Kantishna. Odprti vrhovi so primerni za trekinge z razgledi na Alaska Range in najvišji vrh McKinley. Za bivanje v tem delu parka je treba imeti posebno dovoljenje, predvsem pa bogate izkušnje v pohodništvu.

Ko smo se vracali, je prenehalo deževati; nebo je postalo svetlejše, posijalo je sonce, prekrasni smrekovi gozdovi so zasijali. Vožnja mimo Wonder Laka v nizki tajgi s številnimi pticami in odsevi bližnjih pobocij je bila enkratna.

Vozilo je obstalo. V enem številnih majhnih jezer se je pasla losova samica z dvema mladicema. Obirala je mlado vrbje; mladicka sta bila letošnja, skotena nekje v maju. Mladici imajo dolge noge in kratek trup in ceprav so videti okorni, so prav dobri tekaci. Velikanska žival je najvecja med srnjadjo. Na Aljaski jo pogosto vidiš v vlažni tundri.

Jela Škrilec

 (se nadaljuje)