Nad Kordiljero 3

 Tudi malo tesnobe je bilo zraven: že doma sem poslušal opozorila in grožnje: okradli te bodo, oropali ali celo ubili. Trije Irci, ki sem jih spoznal v mladinskem domu na Floridi so precej zmajevali z glavo:

"V Južno Ameriko greš? Pa še v Peru! Saj si znorel! Ali imaš vsaj pištolo?!"

No, vse bo postalo dosti bolj jasno že čez nekaj ur...

Janin Klemenčič 

Nad Kordiljero 2

 Vsakokrat, ko sam doživiš kako deželo, se ti podrejo mnoge prejšnje predstave o njej. A potem, ko sam opisuješ svoje vtise prijateljem, jih ne moreš opisovati dosti drugače, kot so jih drugi pred tem opisovali tebi.

Ne gre drugače, kot da si tudi oni ustvarijo napačne predstave. Dežela, ki si jo spoznal, nenadoma postane »tvoja«. Vse novice o deželi, ki si jo obiskal, doživljaš kasneje drugače, globlje in z večjim zanimanjem, kot pred tem.

Janin Klemenčič 

Peru: Nad Kordiljero 1

 Perujsko letalo je imelo seveda zamudo. Celo noč smo viseli na letališču v Miamiju in odleteli smo šele ob štirih zjutraj. No ja - vsako zlo ima v sebi tudi nekaj dobrega. Ponoči pa ne bi mogli pod seboj gledati fantastičnih Andskih vrhov, visokih skoraj 7000 m. 

Prvič v življenju grem v Južno Ameriko! 

Kljub zaspanosti se me je lotevala podobna napetost, kot vedno, kadar prihajam v kak nov konec sveta. Toliko sem že slišal o Visoki planoti, o Indijancih, puščavah, džunglah, lamah, mumijah! Videl bom Macchu Picchu, jezero Titicaca, Rio in Copacabano, slapove Iguacu...

Janin Klemenčič 

Ekvador: Dva Izgubljena tipa 9

 Tinetu je postalo nerodno da bi sedaj iztopil pa se je kar odpeljal. Mislil si je ce ne prej pa se dobiva cez tri dni v perujski Piuri kjer sva pred vstopom v Ecuador rezervirala karte za Limo. Ko sem mu se jaz povedal svojo zgodbo sva se od srca nasmejala in odsla v bliznji lokal na kavo. Po osemsto prepotovanih kilometrih sva se po osemindvajsetih urah spet dobila.

Ps. pisal sem kar brez sumnikov ker sem na yahuyu pa se kaksna vejica manjka pa tudi kaj malega lahko popravis. Ce ti ni vsec ti lahko napisem se kasno drugo zgodbo. V prvi knjigi si mize objavil zgodbo ce jo rabis se za drugo nimam nic proti.

LP Milan

Ekvador: Dva Izgubljena tipa 8

 Skril sem se za vogal in zaklical 

"ej Tine kaj pa ti delas tu". Prav preseneceno se je obrnil jaz pa sem planil v smeh. Stopil sem do njega in ga vprasal ce ga je res tako razjezilo da se je odlocil potovati kar sam pa je odgovoril da ne.

Zacel je pripovedovati svojo zgodbo. Ko sem jaz odsel v Hard roock cafe je prav kmalu pripeljal se en avtobus ki ga je kar z dvigom roke ustavil. Vozniku je pojasnil da ima se enega prijatelja ki je odsel v center mesta. Voznik je bil prava dobricina pa tukaj vozni redi niso tako obvezujoci kot pri nas. Predlagal mu je da bo zapeljal v center, da me najdeta. Petnajst minut so se vozili po mestu mene pa od nikoder, ker sem bil takrat v lokalu.

(se nadaljuje) Milan

Ekvador: Dva Izgubljena tipa 7

 Naslednji dan naj bi po najinem planu petsto kilometrov juzneje obiskala Alusi in se z zeleznico odpeljala v nek kanjon. Ker sem bil se zgoden sem se ob povratku ponovno ustavil v prestolnici in si ogledal velikanski kip Marije na vzpetini nad mestom.

Ob polnoci pa sem krenil naprej proti jugu. V Alusi sem prispel ob stirih. Kaj cem sem si rekel in se ulegel ob koruznem polju na robu mesteca. Bilo je hladno tako da nisem kaj prida spal. Ob sedmih sem odsel proti zelezniski postaji. In glej ga cudo po postaji se je sprehajal Tine.

(se nadaljuje) Milan

Ekvador: Dva Izgubljena tipa 6

 Malo pred peto sem se odpravil na postajo, na moje presenečenje Tineta ni bilo vec tam. Pa spet srecam fante ki so naju sprasevali kam greva in le ti mi povedo da se je moj prijatelj odpeljal proti glavnemu mestu. Uf sem ga pa res fino razkuril sem si mislil. Kaj cem grem za njim mogoce se v Quitu dobiva.

Po treh urah voznje sem prispel v Ekvadorsko prestolnico,postaja je bila res velika okrog osemdeset saltarjev za prodajo kart. Takrat sem izgubil upanje da Tineta dobim. Mogoce se srecava v Otavalu , ki je odaljen se kaksne tri ure voznje. Tudi tam ga ni bilo malo sem se razgledal po mestu potem pa sem se odlocil vrniti nazaj proti jugu.

(se nadaljuje) Milan

Ekvador: Izgubljena 5

 Baños ob 5h

Tine je stal ob cesti ki vodi iz džungelskega dela proti glavnem mestu, jaz pa sem se ulegel na klopco nedaleč stran. Ze cez pet minut je mimo pripeljal avtobus. Ker sem dremal ga nisem mogel ustaviti, Tine ki pa bi to lahko naredil je stal kot lipov bog in zato je avtobus odpeljal naprej. Jezen sem skocil pokonci in ga vprasal zakaj ga ni ustavil,pa mi je zabrusil da bi ga lahko jatudi jaz ce seveda ne bi dremal. To me je razjezio in brez besed sem vzel nahrbtnik in odsel proti centru. Odlocil sem se da bom preostal cas raje prebil v Hard rock cafeju. Glasba je bila odlicna tako da je cas hitro mineval.

(se nadaljuje) Milan

Mex 364

 

Mex 324

 

Mex 245

 

Ekvador: Izgubljena 4 Baños ob 3h

 Dvajset cez tri pa so se odprla vrata enega od avtobusov sofer je stopil na zadnjo stopnico odpel hlace in zacel urinirat na cesto. Za Juzno ameriske razmere je to cisto normalno. Po opravljeni potrebi se je spet namenil spat se preden je zaprl vrata sva ga vprasala ,ce ne bo peljal v Quito,pa nama je zaspan odvrnil, da ima furo sele ob petih. Sele sedaj sva se zvedla kako naivna sva bila ko sva zaupala starem voznem redu na postaji. Kaj sedaj sva si rekla v hostel ne moreva nazaj saj sva se ze odjavila pa se sredi noci je bilo. Odlocila sva se da bova kar tu pocakala.

(se nadaljuje) Milan

Ekvador: Izgubljena 3 Baños

 Zato sva zvecer odsla na postajo pogledat kdaj gre prvi avtobus proti Quitu. Pogledala sva vozni red in seveda nic vprsala ,bila sva seveda navdusena, da prvi avtobus pelj ze ob treh. Odsla sva v hostl in poravnala racun. Deset pred tretjo sva bila ze na postaji, ko sva prisla gor so naju ogovorili trije mladi domcini in vprasali kam greva. Potem so brez besed odsli proti centru. Na postaji sta stala dva avtobusa eden od teh bo ze pravi sva si mislila. Nekaj cez tri ni bilo se nobenih znakov ,da bi avtobus odsel vendar naju ni pretirano skrbelo ,saj sva se ze navadila na juznoamerisko tocnost.

(se nadaljuje) Milan

Ekvador: Izgubljena 2

 Zvecer smo se vsedli vask na svoj avtobus, prijatelji za Limo midva pa na sever najprej doTrujilja potem pa cimprej v Ecuador. Naredila sva tudi plan in res je bil super, v osmih dneh bivanja v Ecuadorju sva videla marsikaj lepega pa se ljudje so bili zelo prijazni. No ne bom vam opisoval potovanja omejil se bom le na en zanimiv dogodek.

 S Tinetom sva se ustavila v cudovitem mestecu Banos kjer sva si privoscila tudi izlet v dzunglo. Potem pa sva jo nameravala mahnit se bolj na sever v Otavalo blizu Kolumbijske meje.

(se nadaljuje) Milan

Ekvador: Izgubljena 1

 Po uspešni enomesečni alpinistični odpravi v Cordiljero Blanco v Peruju se je Nasa odprava razdelila na dva dela. Na voljo smo imeli deset dni, ki jih je bilo treba cimbolje izkoristiti. Nataša,Mire in Igor so se odločili za obisk južnega Peruja ,ker sem bil tam pred dvema letoma mi le to ni preveč dišalo. Z vsemi diplomatskimi sposobnostmi sem prepričal Tineta naj gre z mano v Ecuador. Po pripovedovanju moje popotniške kolegice Stanke naj bi bila to zelo lepa dežela. Pa se nekaj mi je bilo zelo vsec ,kar je bistveno za vsakega popotnika zelo poceni je. Prijatelji so nama odnesli vso alpinistično opremo v Limo in jo shranili pri Slovenki Marjeti,kjer naj bi jo ob povratku dvignila.

(se nadaljuje) Milan

Čile, Peru: Izgubljen potni list 8

 Končno nov potni list, imenovan 'salvaconducto'

V sredo sem se podal proti Uradu za tujce na drugi delu mesta, kjer moraš paziti, da te ne okradejo, na kar me je opozoril taksist. Res je bila okolica te stavbe zanemarjena, zaradi varnosti pred nepredvidljivimi domačini pa je skrbelo kakih 10 policistov. Kot prejšnji dan v banki je bila tudi tukaj gneča, očitno pa sem bil ponovno med redkimi tujci v stavbi, saj si me je vsak prisotni ogledal od nog do glave. Še bolj sem vzbujal pozornost s polomljeno španščino in slovarčkom, ki sta zamenjala angleščino, saj sem po eni uri tavanja od vrat do vrat ugotovil, da tukaj nihče ne govori tega jezika. Vedel sem le, da moram dobiti dokument z imenom 'salvaconducto'. Kako priti do njega, pa je bilo tisti trenutek nerešljivo vprašanje.

Andrej Rekar (se nadaljuje)

Čile, Peru: Izgubljen potni list 7

 Pomoč Američana, že vajenega mojih težav

Popoldan me je na avstrijskem veleposlaništva čakal odgovor. Žal so mi poslali le postopek, kako do novega potnega lista, nanj pa bi moral čakati najmanj teden dni, zato so mi na veleposlaništvu svetovali, naj grem do Urada za tujce. Tam lahko dobim dokument z imenom 'salvaconducto', s katerim je pred mesecem ravno tako slovenec zapustil državo. Ker pa je urad odprt le od 10. do 13. ure, sem moral počakati do naslednjega dne. Preostali čas sem preživel v družbi američana, ki mi je ponudil pomoč. Povedal mi je, da so ga pred časom izpustili iz zapora v ZDA, kjer je pomagal državljanu iz Kameruna pri ilegalnemu prestopu meje. Ker ima povsod veliko prijateljev, so ga proti plačilu 3. 000 USD po nekaj dneh izpustili. 'Not a big deal', mi je začudenemu dejal. 'I am not a criminal, I just help people in troubles', je še povedal in dodal, da se ukvarja z računalništvom.

Andrej Rekar (se nadaljuje)

Čile, Peru: Izgubljen potni list 6

 Z bledim obrazom sem zaskrbljen sledil Hectorju do carine, od koder sem se nasmejan z vizumom na dokumentih kmalu vrnil. Mojo zgodbo je slišala tudi angleško govoreča vodička in mi ponudila pomoč, če bi se znašel v težavah, uro kasneje pa mi je taksist zaradi časovne stiske uredil vse potrebno za vožnjo do Arequipe, kjer naj bi ponovno srečal moja sopotnka. Zahvalil sem se mu za pomoč in žal skoraj brez denarja nadaljeval pot proti severu.

Ker sem imel v denarnici le še 100 solov, kar je pomenilo nekaj nočitev s hrano, zmanjkalo pa bi mi denarja za plačilo letališke takse v Limi, sem v naslednjih dneh živel ob čokoladi in vodi. Na avtobusu do Arequipe sem se nekoliko sprostil, saj naj bi lahko po zagotovilih policajev in uradnikov z dokumenti z letalom zapustil Peru. Carinik mi je dejal, naj se ob priliki znebim dokumenta z vizumom in naj na policiji v Arequipi prijavim, da sem potni list izgubil na poti v to mesto, kar sem kasneje tudi storil.

Andrej Rekar (se nadaljuje)

Čile, Peru: Izgubljen potni list 5

 Pomoč sicer dragih čilenskih taksistov

Zgodaj zjutraj smo utrujeni zaspali, ob 6. uri pa sem se z Jaimejem odpeljal do avtobusne postaje, kjer me je že čakal njegov sodelavec Hector. Zahvalil sem se mu za pomoč in se poslovil, začuden pa sem moral plačati še 24. 000 pesosov za gorivo (12. 000 sit), saj sem mislil, da sem se družini oddolžil za pomoč že z 20. 000 pesosi večerjo. S tem pa presenečenj še ni bilo konec. Na bencinski črpalki pred mejo je Hector zahteval nadaljnjih 20. 000 pesosov za vožnjo do mesta Tacna na Perujski strani meje. Skušal sem mu povedati, da nimam veliko denarja, saj sem ga veliko porabil v zadnjem dnevu, zato mi je pomagal izračunati, koliko bi me stala vožnja do mesta Tacna in Arequipe. Namreč potrebno je bilo podkupiti carinike, saj sem bil brez vizuma. To delo naj bi prevzel Hector, zato sem mu plačal za vožnjo in ga pred mejo počakal v avtu. Čez pol ure se je vrnil in mi povedal, največ koliko denarja naj dam carinikom za njihove usluge, ostali denar pa naj skrijem.

Andrej Rekar (se nadaljuje)

Čile, Peru: Izgubljen potni list 4

 Z družino Benavides na karaoke

Mesto mi je ostalo v lepem spominu, čeprav ga nisem videl v celoti. Prenočil sem v stanovanju družine Benavides, kjer so Jaimejeva žena, sin in hčerka Kati, ki govori angleško, lepo poskrbeli zame in me povabili še na večerjo v dragi restavraciji. Tja smo odšli brez Jaimeja, ki je bil v službi, družbo pa so mi delale žena, hčerka, Katijina teta in sestrična.  Preživeli smo lep večer, kot vsi prisotni pa sem se tudi jaz preizkusil v karaokah. Gostje so me presenetili z odličnim petjem, posebno ženski del družine Benavides. Ker mi je družina ta dan že večkrat pomagala, sem z zadovoljstvom vsem plačal večejo. Karaoke so mi bile ob pomoči voditelja res neverjetne in bolj pozno je postajalo, bolj zanimivo je bilo.

Andrej Rekar (se nadaljuje)