Spet je
priletela veja. Opice, ki so bile prej še v vrhovih krošenj, so po ovijalkah in
vejah prilezle že precej niže. Nobenih glasov niso dajale od sebe. Zelo podobne
so bile tistim v kampu, le glavo so imele bolj oglato in roke morda za
spoznanje krajše. Pomikale so se zelo počasi. Med postanki so se vsakokrat
oprijele z repom in se včasih z vso težo obesile nanj. Štiri so prilezle že
čisto blizu, ostale so se počasi spuščale. Ni bilo videti, da bi namenoma
lomile veje, a medtem ko so šarile okrog sebe, so name neprestano letele suhe
veje in že nekaj drobcev mi je priletelo v oko. Tudi potrebo so opravljale
nekam sumljivo pogosto in vedno tik nad mano. Kaj pa če niso samo radovedne?
Premaknil sem se deset metrov vstran. Ista pesem! Kaže da jih moti moja
prisotnost, pa me poskušajo na neagresiven način spraviti stran. No, naj jim
bo. Palenque je ogromen in če si ga mislim v enem dnevu ogledati, ne morem
preveč časa zapraviti z opicami.
tekst & foto:
Janin
(se nadaljuje)
(se nadaljuje)