Končno prispemo domov. Otroci mi hitijo razkazovat svoje
sobe, pa dvonadstropno hišico na drevesu, ki ima celo elektriko in v kateri
najraje pišejo domače naloge, park na nasprotni strani ceste, kjer se najraje
igrajo, vrt za hišo, kjer rastejo razna tropska sadna drevesa, in navsezadnje
malo leseno hišico pod dišečimi drevesi plumerije, ki bo eno leto moj novi dom.
Tam jim razdelim simbolična darilca, ki sem jih posebej za njih prinesla iz
Slovenije.
Naslednji dan me pustijo bolj ali manj pri miru. Imam
čas, da razpakiram prtljago, raziščem okolico in se naspim.
Nato nekaj dni preživim predvsem kot opazovalec dogajanja
v družini. Sledim običajnemu poteku dneva, se seznanjam z napravami v hiši,
spoznavam s
osede, prijatelje otrok, njihove učiteljice ter bližnjo okolico.
Mama Michele, uspešna poslovna ženska, si vzame dan dopusta, da skupaj še
enkrat natančno pregledava seznam mojih obveznosti, ter da jo lahko vprašam
vse, česar ne razumem. Glede na to, da sem njihova trinajsta AuPairka ima s tem
že veliko izkušenj. Vesela je, da ji zastavljam vprašanja. Američanom je namreč
najbolj nelagodno, če je kdo ves čas tiho. Oni namreč ves čas govorijo. Za njih
ni prav nobeno vprašanje butasto, pa naj bo še tako banalno ali povedano v še
tako polomljeni angleščini.
Marjeta Snoj
(se nadaljuje)
