Čez tri ure, ko sem sedela pred vhodom za na letalo in čakala, da se nanj spravijo vse družine z majhnimi otroci, sem naenkrat zagledala Marka, kako mi veselo maha z letalsko karto.
“Kaj si našel vrečko???” sem zavpila, saj nisem mogla verjeti.
“Poslušaj me, kaj vse se mi je sedaj zgodilo!”, me je prekinil.
“Šel sem nazaj do hotela, seveda na tleh ni bilo več vrečke. Zato sem se odpravil na policijsko postajo, da bi naredil prijavo. Nisem mogel reči, da sem vrečko pozabil, zato sem rekel, da so mi jo očitno vkradli, ker je kar naenkrat več ni bilo.
Naredili smo zapisnik, prijavo, da so mi ukradli potni list, denar in letalsko karto. Izdali so mi nek poseben list, ki potrjuje, da sem začasno v državi brez potnega lista, nato pa so me kasneje napotili na veleposlaništvo.
Ker je veleposlaništvo bilo zaprto, sem se odpravil nazaj v hotel, da bi jih prosil, če lahko tam spim in plačam kasneje, ko mi bodo domači nakazali denar.
Javim se pri recepciji in ... ugotovi, kaj se je zgodilo!
Do mene priteče receptorka s mojo drago plastično vrečko v rokah! Baje jo je našla neka ženska pred hotelom in jo je prinesla na recepcijo! Si lahko misliš?! Vse je bilo tam, ves denar, letalska karta, potni list... Vsedel sem se v prvi taksi in odhitel do letališča, da bi ujel letalo za Evropo.
(se nadaljuje)