Pri ameriški družini - Moje leto kot Au Pair

Dolgih deset ur leta z jesensko hladnega New Yorka se kratkočasim ob gledanju filmov, ki jih predvajajo ves čas. Tako vsaj malo preženem živčnost, ki jo začutim vsakič, ko pomislim na srečanje s svojo novo družino. Po glavi se mi podijo misli, kot so: ali me bodo otroci marali, kako se bom ujela z njihovimi starši, kje živijo, kakšno bo moje delo… 

Končno pristanemo na Honolulskem letališču. Vroč, vlažen zrak, ki ga začutim ob izstopu iz letala, me opomni, da sem v deželi večnega poletja. Ne zdi se mi več čudno, da je večina potnikov obuta le v japonke. Gosteča družina me pričaka ob izhodu z letališča. Otroci v rokah držijo ročno izdelane tablice. Na prvi je napisano moje ime, na drugi Aloha –

Welcome to Hawaii! Okoli vratu mi obesijo venčke pisanih havajskih rož. Podamo si roko, se pozdravimo, predstavimo in objamemo. Led je prebit!

Marjeta Snoj

 (se nadaljuje) 

Aljaska “Grand slam“ v parku Denali 5 Bingo

Vozilo je sunkovito obstalo. Oster šššš.. je bilo znamenje najvišjega alarma. Visoko dvignjena Vickyjina roka z dlanjo, obrnjeno naprej, nam je kazala volka, ki je prihajal iz gostega obcestnega grmicevja in se namenil naravnost proti nam. 

“ Bingo. ” 

Prišel je vštric avtobusnega okna, za trenutek se mi je zazdelo, da vidim ostre, rumenkaste oci, nato je spustil glavo in ovohaval pot. Rahlo nasršena dlaka in spušcen rep sta govorila, da nas je zelo zanesljivo opazil. Škljoc in film se je zacel previjati. Pravemu popotniku se kaj takega ne bi smelo zgoditi. Gledala sem volka, ki se je oddaljeval, vedoc, da je nov film v enem številnih žepov v nahrbtniku in da je prepozno, da ga poišcem. V nasprotju z robustnim grizlijem, okrog katerega se je vse treslo in je grmicevje kar frcalo, je volk mirno, zelo tiho izginil v podrast. Zdel se mi je kot krasen siv, svilen šal. Vicky nam je povedala, da je bil to poseben privilegij, saj se volkovi zadržujejo navadno dalec v gozdovih, prav njihova prisotnost pa je znak kakovostne divjine, ohranjene v Denaliju.

Jela Škrilec

Aljaska Denali 4 grizli

Vicky z daljnogledom preiskuje nizko grmicje. ”There is grizzly bear!” ( Tam je grizli!). Završalo je, skakali smo po sedežih, velikih oken ne moreš odpreti. Gledam, gledam, kje je vendar? Begam po pobocju; pokaže mi ga sopotnica cisto zraven avtobusa. Velikanski medved je lomastil skozi grmicevje. Zadržujem dih in pritiskam sprožilec.

V prerivanju za dobre posnetke komaj kaj vidim. Medved pa se ni zmenil za nas, prišel je na cesto, stresal z glavo, razlocno sem videla grbo visoko na vratu, zdelo se mi je, da je koketno pomigal tudi z zadnjico, ovohal je prometni znak in pocasi preckal cesto. Zdrveli smo na drugo stran in videli samo še, kako se je grmicevje majalo.

Rjavi medvedi so nesporni gospodarji izredno velikega teritorija;kar 70 odstotkov severne ameriške populacije jih živi na Aljaski. Obirajo grmicevje, borovnice, jedo travo in stikajo za koreninicami, lovijo zemeljske veverice, mladice losov in karibujev. Zaradi dolgih krempljev ne plezajo. Medvedi v Denaliju imajo svetlejšo dlako in so manjši od tistih, ki živijo ob obali, kjer je hrana bogatejša s proteini. Pravi orjaki živijo na otoku Kodiak.

Jela Škrilec

 (se nadaljuje)

Aljaska Denali 3 karibuji

Cesta skozi Denali poteka visoko po pobocju, razgledi so velicastni. Skupina kakšnih dvajsetih karibujev-nomadov s severa- se je pasla na travniku. Dobro uhojene poti jih vodijo skozi park od obal Beringove ožine cez Aljasko na visoki sever do McKenzijeve delte v Yukonu, kjer se prikljucijo najvecji credi karibujev, credi porcupine. Tako samci kot samice imajo rogove;samice se z njimi branijo v pozni brejosti, ko niso vec sposobne hitro teci. Prilagojeni so na ostro arkticno podnebje, posebna votla dlaka jim zadržuje telesno toploto, mašcevje ostaja mehko tudi pri zelo nizkih temperaturah. Njihovo najtežje obdobje je poletje, ko jih napada milijone komarjev in muh.

Na cesti pred nami stojita sva avtobusa. To je dobro znamenje. Vicky z daljnogledom preiskuje nizko grmicje. ”There is grizly bear!” ( Tam je grizli!). Završalo je, skakali smo po sedežih, velikih oken ne moreš odpreti. Gledam, gledam, kje je vendar?

Jela Škrilec

 (se nadaljuje)

Aljaska “Grand slam“ v parku Denali 2

 Promet z osebnim avtomobilom skozi park ni dovoljen. Dolina v Denaliju se konca v hribih Kantishna. Odprti vrhovi so primerni za trekinge z razgledi na Alaska Range in najvišji vrh McKinley. Za bivanje v tem delu parka je treba imeti posebno dovoljenje, predvsem pa bogate izkušnje v pohodništvu.

Ko smo se vracali, je prenehalo deževati; nebo je postalo svetlejše, posijalo je sonce, prekrasni smrekovi gozdovi so zasijali. Vožnja mimo Wonder Laka v nizki tajgi s številnimi pticami in odsevi bližnjih pobocij je bila enkratna.

Vozilo je obstalo. V enem številnih majhnih jezer se je pasla losova samica z dvema mladicema. Obirala je mlado vrbje; mladicka sta bila letošnja, skotena nekje v maju. Mladici imajo dolge noge in kratek trup in ceprav so videti okorni, so prav dobri tekaci. Velikanska žival je najvecja med srnjadjo. Na Aljaski jo pogosto vidiš v vlažni tundri.

Jela Škrilec

 (se nadaljuje) 

Aljaska “Grand slam“ v parku Denali

Zgodba o volku:

” Na volka mislimo kot na prijatelja. V davnih casih, ko smo potovali za credami karibujev, je bil volk vedno okrog nas. Toda bil je naš prijatelj in ni nas napadal. Naš zašcitnik je bil. Napadal je samo stare in bolne karibuje, zdrava creda je ostajala za nas. Samo v zelo trdi zimi smo ga ubili in pojedli. ”

Trije tedni lepega vremena so nas spremljali po neskoncnih poteh Aljaske in Yukona, prav v parku Denali pa…Ob šestih zjutraj je lilo kot iz škafa. Meglena, vlažna mokrota je zapirala razgled, iz shuttle busa se ni videlo nikamor. Brezupno sem gledala skozi okno, razocarana nad slabim vremenom. Združeni v kaj pisano drušcino popotnikov smo se skozi park popeljali z razglednim avtobusom in ceprav je celotna, približno 150 km dolga dolina odprta šele nekaj dni v juniju, je ta dan po njej že vozilo 17 busov. Naša voznica in vodnica Vicky, preizkušena najprej na vecletnem prostovoljnem delu v parku, je po opravljenih izpitih iz življenja in preživetja v divjini, iz poznavanja flore in živalstva postala v svojem delu izjemno izurjena.

Jela Škrilec

 (se nadaljuje)

Lima: Na letališču 2

Na zalost se potem nisva več srečala, kajti vrsta, ki je bila za mano nama ni dovoljevala, da bi se bolj spoznala pa se na letalo se mi je mudilo.

Najprej mislim da imam prisluh, pa policist malo jezno vprasa ali ne vem, da ne potrebujemo več vize. Seveda vem mu tokrat odgovorim slovensko, pa povej to usluzbencu Aero Peruja če lahko. Seveda si ni dal dvakrat reči Peruanca nahruli, da zgleda se manjsi kot v resnici. Pove mu to kar sem poskusal ze sam v Limi, vendar precej bolj ostro. Ukaze mu, da mi mora takoj vrniti potni list in seveda tudi trideset
dolarjev. Zazeli mi se srečno pot Peruancu pa nameni prav sovrazen pogled. Prav lep občutek je, če takole daleč od doma srečas pravega domoljuba, ki mu ni vseeno da je Slovenija tako neprepoznavna. Na koncu sem dobil nazaj tudi denar, tam počakal se en dan, ker sem zamudil letalo. Naslednji dan pa sem brez problemov odletel proti Evropi.
Milan Potočnik