Aljaska Denali 3 karibuji

Cesta skozi Denali poteka visoko po pobocju, razgledi so velicastni. Skupina kakšnih dvajsetih karibujev-nomadov s severa- se je pasla na travniku. Dobro uhojene poti jih vodijo skozi park od obal Beringove ožine cez Aljasko na visoki sever do McKenzijeve delte v Yukonu, kjer se prikljucijo najvecji credi karibujev, credi porcupine. Tako samci kot samice imajo rogove;samice se z njimi branijo v pozni brejosti, ko niso vec sposobne hitro teci. Prilagojeni so na ostro arkticno podnebje, posebna votla dlaka jim zadržuje telesno toploto, mašcevje ostaja mehko tudi pri zelo nizkih temperaturah. Njihovo najtežje obdobje je poletje, ko jih napada milijone komarjev in muh.

Na cesti pred nami stojita sva avtobusa. To je dobro znamenje. Vicky z daljnogledom preiskuje nizko grmicje. ”There is grizly bear!” ( Tam je grizli!). Završalo je, skakali smo po sedežih, velikih oken ne moreš odpreti. Gledam, gledam, kje je vendar?

Jela Škrilec

 (se nadaljuje)

Aljaska “Grand slam“ v parku Denali 2

 Promet z osebnim avtomobilom skozi park ni dovoljen. Dolina v Denaliju se konca v hribih Kantishna. Odprti vrhovi so primerni za trekinge z razgledi na Alaska Range in najvišji vrh McKinley. Za bivanje v tem delu parka je treba imeti posebno dovoljenje, predvsem pa bogate izkušnje v pohodništvu.

Ko smo se vracali, je prenehalo deževati; nebo je postalo svetlejše, posijalo je sonce, prekrasni smrekovi gozdovi so zasijali. Vožnja mimo Wonder Laka v nizki tajgi s številnimi pticami in odsevi bližnjih pobocij je bila enkratna.

Vozilo je obstalo. V enem številnih majhnih jezer se je pasla losova samica z dvema mladicema. Obirala je mlado vrbje; mladicka sta bila letošnja, skotena nekje v maju. Mladici imajo dolge noge in kratek trup in ceprav so videti okorni, so prav dobri tekaci. Velikanska žival je najvecja med srnjadjo. Na Aljaski jo pogosto vidiš v vlažni tundri.

Jela Škrilec

 (se nadaljuje) 

Aljaska “Grand slam“ v parku Denali

Zgodba o volku:

” Na volka mislimo kot na prijatelja. V davnih casih, ko smo potovali za credami karibujev, je bil volk vedno okrog nas. Toda bil je naš prijatelj in ni nas napadal. Naš zašcitnik je bil. Napadal je samo stare in bolne karibuje, zdrava creda je ostajala za nas. Samo v zelo trdi zimi smo ga ubili in pojedli. ”

Trije tedni lepega vremena so nas spremljali po neskoncnih poteh Aljaske in Yukona, prav v parku Denali pa…Ob šestih zjutraj je lilo kot iz škafa. Meglena, vlažna mokrota je zapirala razgled, iz shuttle busa se ni videlo nikamor. Brezupno sem gledala skozi okno, razocarana nad slabim vremenom. Združeni v kaj pisano drušcino popotnikov smo se skozi park popeljali z razglednim avtobusom in ceprav je celotna, približno 150 km dolga dolina odprta šele nekaj dni v juniju, je ta dan po njej že vozilo 17 busov. Naša voznica in vodnica Vicky, preizkušena najprej na vecletnem prostovoljnem delu v parku, je po opravljenih izpitih iz življenja in preživetja v divjini, iz poznavanja flore in živalstva postala v svojem delu izjemno izurjena.

Jela Škrilec

 (se nadaljuje)

Lima: Na letališču 2

Na zalost se potem nisva več srečala, kajti vrsta, ki je bila za mano nama ni dovoljevala, da bi se bolj spoznala pa se na letalo se mi je mudilo.

Najprej mislim da imam prisluh, pa policist malo jezno vprasa ali ne vem, da ne potrebujemo več vize. Seveda vem mu tokrat odgovorim slovensko, pa povej to usluzbencu Aero Peruja če lahko. Seveda si ni dal dvakrat reči Peruanca nahruli, da zgleda se manjsi kot v resnici. Pove mu to kar sem poskusal ze sam v Limi, vendar precej bolj ostro. Ukaze mu, da mi mora takoj vrniti potni list in seveda tudi trideset
dolarjev. Zazeli mi se srečno pot Peruancu pa nameni prav sovrazen pogled. Prav lep občutek je, če takole daleč od doma srečas pravega domoljuba, ki mu ni vseeno da je Slovenija tako neprepoznavna. Na koncu sem dobil nazaj tudi denar, tam počakal se en dan, ker sem zamudil letalo. Naslednji dan pa sem brez problemov odletel proti Evropi.
Milan Potočnik

Lima-Miami: Na letališču

Leto 1997 moj prvi obisk Juzne Amerike.

Konec Julija se vračam iz Peruja. Iz Lime letim v Mijemi na Floridi od tam pa v Evropo. Problem se začne ze v Limi. Peruanci namreč zahtevajo vizo za ZDA. Skusam jim povedati, da je ne rabimo več pa o tem nočejo nič slišat. Poskusam jim povedati, da tam ne bom bival v ZDA, da sem samo v tranzitu pa se vedno vztrajajo pri vizi. Povejo mi da je edina moznost, da plačam trideset dolarjev seveda se temu uprem. Situacija postaja kritična saj se odhod letala priblizuje, no na srečo eno uro zamuja. Končno popustim, saj bi sicer ostal tam, plačam jim trideset dolarjev oni pa mi vzamejo potni list. Kot begunca me odpeljejo v letalo potni list pa predajo stevardesi. V Mijemiju me pričaka usluzbenec Aero Peruja prevzame moj potni list in me vodi do policijske kontrole na letalisču. Policist mi postavi vprasanje na katerega odgovorim pritrdilno. Sem  se pod vtisom Peruja zato odgovorim kar po Spansko.

Ti bos z mano lepo slovensko govoril mi odvrne policist, potomec slovenskih izseljencev.

Milan Potočnik

(se nadaljuje)