Aljaska “Grand slam“ v parku Denali

Zgodba o volku:

” Na volka mislimo kot na prijatelja. V davnih casih, ko smo potovali za credami karibujev, je bil volk vedno okrog nas. Toda bil je naš prijatelj in ni nas napadal. Naš zašcitnik je bil. Napadal je samo stare in bolne karibuje, zdrava creda je ostajala za nas. Samo v zelo trdi zimi smo ga ubili in pojedli. ”

Trije tedni lepega vremena so nas spremljali po neskoncnih poteh Aljaske in Yukona, prav v parku Denali pa…Ob šestih zjutraj je lilo kot iz škafa. Meglena, vlažna mokrota je zapirala razgled, iz shuttle busa se ni videlo nikamor. Brezupno sem gledala skozi okno, razocarana nad slabim vremenom. Združeni v kaj pisano drušcino popotnikov smo se skozi park popeljali z razglednim avtobusom in ceprav je celotna, približno 150 km dolga dolina odprta šele nekaj dni v juniju, je ta dan po njej že vozilo 17 busov. Naša voznica in vodnica Vicky, preizkušena najprej na vecletnem prostovoljnem delu v parku, je po opravljenih izpitih iz življenja in preživetja v divjini, iz poznavanja flore in živalstva postala v svojem delu izjemno izurjena.

Jela Škrilec

 (se nadaljuje)

Lima: Na letališču 2

Na zalost se potem nisva več srečala, kajti vrsta, ki je bila za mano nama ni dovoljevala, da bi se bolj spoznala pa se na letalo se mi je mudilo.

Najprej mislim da imam prisluh, pa policist malo jezno vprasa ali ne vem, da ne potrebujemo več vize. Seveda vem mu tokrat odgovorim slovensko, pa povej to usluzbencu Aero Peruja če lahko. Seveda si ni dal dvakrat reči Peruanca nahruli, da zgleda se manjsi kot v resnici. Pove mu to kar sem poskusal ze sam v Limi, vendar precej bolj ostro. Ukaze mu, da mi mora takoj vrniti potni list in seveda tudi trideset
dolarjev. Zazeli mi se srečno pot Peruancu pa nameni prav sovrazen pogled. Prav lep občutek je, če takole daleč od doma srečas pravega domoljuba, ki mu ni vseeno da je Slovenija tako neprepoznavna. Na koncu sem dobil nazaj tudi denar, tam počakal se en dan, ker sem zamudil letalo. Naslednji dan pa sem brez problemov odletel proti Evropi.
Milan Potočnik

Lima-Miami: Na letališču

Leto 1997 moj prvi obisk Juzne Amerike.

Konec Julija se vračam iz Peruja. Iz Lime letim v Mijemi na Floridi od tam pa v Evropo. Problem se začne ze v Limi. Peruanci namreč zahtevajo vizo za ZDA. Skusam jim povedati, da je ne rabimo več pa o tem nočejo nič slišat. Poskusam jim povedati, da tam ne bom bival v ZDA, da sem samo v tranzitu pa se vedno vztrajajo pri vizi. Povejo mi da je edina moznost, da plačam trideset dolarjev seveda se temu uprem. Situacija postaja kritična saj se odhod letala priblizuje, no na srečo eno uro zamuja. Končno popustim, saj bi sicer ostal tam, plačam jim trideset dolarjev oni pa mi vzamejo potni list. Kot begunca me odpeljejo v letalo potni list pa predajo stevardesi. V Mijemiju me pričaka usluzbenec Aero Peruja prevzame moj potni list in me vodi do policijske kontrole na letalisču. Policist mi postavi vprasanje na katerega odgovorim pritrdilno. Sem  se pod vtisom Peruja zato odgovorim kar po Spansko.

Ti bos z mano lepo slovensko govoril mi odvrne policist, potomec slovenskih izseljencev.

Milan Potočnik

(se nadaljuje)

Peru 9 - Rop

Zulov je tudi nekaj bilo vendar nic hujsega. Vsem priporocam Goretex jakno in cevlje. So nujni v dezevni dobi.

Danes so me se skusal oropat - ze drugic. Trije tipi so me na ulici "nenamensko" stisnal. Sem hitro odreagiral -enega sem porino v avtobus drugega pa naprej - in nobeden se ni nic buno. Pr nas doma bi se ziher stepl, ce bi nekoga tako porinu v avtobus. Ljudje so se zacel smejat, trije frajerji pa so jo pobrisal. Si pa ne upajo te napadit. Marko (frajer, ki ga je spozanla Maja in se malo zatrapala) pravi, da zaradi najine visine.

Povprecna visina ljudi v Peruju je med 150-160cm.

Za zdaj dovolj. Naslednjic se oglasim iz Ekvadorja.

Matjaž Ojsteršek 

Peru 8 aklimatizacija

En zelo resen nasvet: ce mislite iti na treking visje kot 3000m se obvezno aklimatizirajte. V skupini, ki sva jo srecala sta morala dva nazaj zaradi bolecin v trebuhu. Pa tudi bruhanje in glavoboli niso redkost. En Izraelec je celo noc bruhal v najinem hostlu.

Imela sva sreco, da je Cajzek (tip, ki veliko pleza po Peruju) priporocil
dobro agencijo, ki nama je posodla zelo dobro opremo. Pa se informacije so
bile neprecenljive. Ce gres isti treking v obratni smeri je ziher enkrat
tezje kot najina smer. Prsparala pa sva 170 dolarjev - namesto 240 naju je
prislo vse skupaj 70-ker pac nisva capljala za vodicem in sma sama mal brala mapo.

(se nadaljuje)
Matjaž Ojsteršek

Peru 7 Cotopaxi

Maji je srce hudo nagajalo - zanasalo jo je, poti ni vec videla, na vsakih 10 metrov pocasnega tempa ji je srce ze premocno bilo - in sva se po 6 urih vzpona (predvideno je nekje 5) na prelazu (tudi najvisja tocka - 4750m) malo zjokala. Maja je tudi sama priznala, da je kar se tice visine sla do skrajne tocke (sam bom verjetno sel se malo visje - v Ekvadorju na vulkan Cotopaxi 5800m, ce bo vreme dopuscal). Jaz sem bil cisto v redu pa se nekje 12-13 kilski nahrbtnik sem nosil. Vreme je tudi dokaj sluzilo. Ceprav je dezevna doba sva imela ogromno sonca. Zadnji dan celo cel bozji dan. Maja
pa je tudi danes hodla po nacelu - zakaj bi sli po lazji poti, ce je tukaj
tezja - skakala sva ko koze cez vodo in na koncu komaj prisla cez reko.
(se nadaljuje)
Matjaž Ojsteršek

Peru 6 treking

Po nekje pol ure kreganja in cakanja je meni in Maji dopizdl. Sla sva z avtobusa, vzela taxi in sla v agencijo. Se prej pa sem prico inspektorja, policaja in drugih ljudi spuknil vodicki pod noge in ji po spansko povedal kaj si mislim o njeni agenciji - inspektor mi je roko ponudil v znak odobravanja. Tak kot se je pa Maja v agenciji razpizdla pa mislim, da nihce noce videt. Imel so sreco, da ne zna dost grdih besed po spansko (je znala povedat sam z lepimi besedami) drgac bi verjetn bil kak pretep. Drugace je to moje delo a sem lahko samo gledal in se smejal. Meni je pasal, da nisva sla, ker je bilo toliko turistov tako da nisem bil slabe volje. Maja se je tresla od jeze in sele en PIR NA EKS jo je pomiril.

Vceraj pa sva se vrnila s 3-dnevnega trekinga in sicer en dan prej, ker sva
lahko zdruzla tretji in cetrti dan. BILO JE SUPER. Taksnih gora tudi pri nas
ne vidis. Sprehajala sva se med zasnezenimi vrhovi, jezeri in Majinimi
prijatelji - kravami, osli, konji. Drugi dan je blo malo problemov zaradi
visine.
Matjaž Ojsteršek
(se nadaljuje)