Aljaska Denali 3 karibuji

Cesta skozi Denali poteka visoko po pobocju, razgledi so velicastni. Skupina kakšnih dvajsetih karibujev-nomadov s severa- se je pasla na travniku. Dobro uhojene poti jih vodijo skozi park od obal Beringove ožine cez Aljasko na visoki sever do McKenzijeve delte v Yukonu, kjer se prikljucijo najvecji credi karibujev, credi porcupine. Tako samci kot samice imajo rogove;samice se z njimi branijo v pozni brejosti, ko niso vec sposobne hitro teci. Prilagojeni so na ostro arkticno podnebje, posebna votla dlaka jim zadržuje telesno toploto, mašcevje ostaja mehko tudi pri zelo nizkih temperaturah. Njihovo najtežje obdobje je poletje, ko jih napada milijone komarjev in muh.

Na cesti pred nami stojita sva avtobusa. To je dobro znamenje. Vicky z daljnogledom preiskuje nizko grmicje. ”There is grizly bear!” ( Tam je grizli!). Završalo je, skakali smo po sedežih, velikih oken ne moreš odpreti. Gledam, gledam, kje je vendar?

Jela Škrilec

 (se nadaljuje)

Aljaska “Grand slam“ v parku Denali 2

 Promet z osebnim avtomobilom skozi park ni dovoljen. Dolina v Denaliju se konca v hribih Kantishna. Odprti vrhovi so primerni za trekinge z razgledi na Alaska Range in najvišji vrh McKinley. Za bivanje v tem delu parka je treba imeti posebno dovoljenje, predvsem pa bogate izkušnje v pohodništvu.

Ko smo se vracali, je prenehalo deževati; nebo je postalo svetlejše, posijalo je sonce, prekrasni smrekovi gozdovi so zasijali. Vožnja mimo Wonder Laka v nizki tajgi s številnimi pticami in odsevi bližnjih pobocij je bila enkratna.

Vozilo je obstalo. V enem številnih majhnih jezer se je pasla losova samica z dvema mladicema. Obirala je mlado vrbje; mladicka sta bila letošnja, skotena nekje v maju. Mladici imajo dolge noge in kratek trup in ceprav so videti okorni, so prav dobri tekaci. Velikanska žival je najvecja med srnjadjo. Na Aljaski jo pogosto vidiš v vlažni tundri.

Jela Škrilec

 (se nadaljuje)