Frekvenca srčnih utripov se komaj nekoliko
spusti in že drvimo naprej. Mrčesa v tem podnebju kar mrgoli in količina zmazka
iz mušic in komarjev na prednjem steklu nezadržno narašča. Voznik že visi na
volanu in skoraj že z nosom drsa po prednji šipi. Le Bog še ve, če je kaj
videl, mi nismo! Končno se ustavi pri kolibah ob cesti, skoči iz avta, zdrvi
skozi prva vrata in čez minuto je že nazaj s cunjo in kovinskim ključem.
Hmmm... Šipa je kmalu spet za silo prozorna, kolesa pa na mestu. Ja, s tistim
ključem je močno privil vsa štiri kolesa. Še dobro, s triciklom ne bi nikoli
ujeli avtobusa! Uros Kastelic (se
nadaljuje)
.JPG)