11.4.13

Kolumbija 2 Roparji

Možgani izključeni, delujejo le se refleksi. S prsta potegnem prstan in ga stlačim v nogavico. Pobrcam nahrbtnik globlje pod sedež. V njem je moj težko prisluženi Canon! Dokumenti, kreditna kartica, denar, vse je v potovalnem pasu pod majico in jopico. Približujejo se! Čutim senco, ki mi pade čez obraz! Spomnim se statistik o ugrabljenih talcih v Kolumbiji. Diham…
Dekle poleg mene postaja panično… Išče mojo roko. Stisnem jo in ji rečem, da bo vse v redu. Poročni prstan stlači pod plenice spečega dojenčka. Ob nama so… Dekle spusti panični krik, ki izzveni obupano. Zamaskirani moški jo miri. Mislim, da mu je jasno, da je mati pripravljena storiti vse, da zasciti otroka. Pust jo. Od mene zahteva denarnico. Podam mu jo.
Vanja Kovačič
Foto: janin
(se nadaljuje)

8.4.13

Kolumbija: Trije zamaskirani moški

Cartagena
Moja tropska izkušnja
Sever Kolumbije. Santa Marta – Cartagena. Dežuje in avtobus je jasno da pozen. Čakam že dve uri. Ob cesti se je nabrala pescica ljudi in to mi rahlo dvigne optimizem. Končno priropota, množica dvignjenih rok ga zaustavlja in neučakano se nabašemo. Sedim poleg dekleta mojih let, ki pestuje dojenčka. Prosi me, naj ji pridržim stekleničko in že meša zdrizasto mešanico, ampak malemu je očitno všeč. 
Samo, da ne joka, v tem trenutku nisem pripravljena na visoke zvočne frekvence! Stemni se in še vedno dežuje, že zdavnaj sem izgubila občutek za čas.
Avtobus se ustavi sredi ničesar. Ropot vpitje, vstopijo trije zamaskirani moški, strel v zrak in opozorilo, naj sodelujemo. Moski, ki sedi na sosednjem sedežu se jim pridruži. Tišina. Začnejo v zadnjem delu avtobusa. Oboroženi so s pištolami!
Vanja Kovačič
Foto: janin
(se nadaljuje)