Brazilija Lekcija preživetja 10

 Hitro spet v taksi in naprej! Še kakšnih pet kilometrov divje vožnje in že smo pri policijski patrulji. In ob njej ustavljen avtobus, da, naš avtobus! Kot zajci poskačemo iz avta, skorajda objamemo taksista, mu izročimo trdo prigarane reale in se udobno namestimo na avtobusu. Pred nami je nočna vožnja do Manausa, dvanajsturno prenašanje opojnih vonjav z avtobusnega stranišča z nasmehom na ustih. Nasmehom, ker imamo radi življenje in ker ljubimo potovanja in avanture… Ena od njih je pravkar za nami!

Uros Kastelic (se nadaljuje)

Brazilija Lekcija preživetja 9

 Kilometre spet puščamo za nami, čas pa neusmiljeno teče. Kmalu nam postane jasno, da bo šlo za minute, kaj za minute, za sekunde! Ker je Boa Vista prvo mesto za mejo, je ob vhodu in izhodu iz mesta policijska patrulja. Ustavimo se, naš taksist pa zdrdra:“ Lovimo avtobus, sporočite svojim kolegom na drugi strani mesta naj ga ustavijo!“ In že gremo, v mesto, proti avtobusni postaji, prek križišč in skozi krožišča s 110km/h. Srca nam skorajda poskačejo z leve na desno stran prsnega koša! A kljub vsemu smo na postaji nekaj minut prepozni. Ko le ne bi bilo treba prej privijati koles, hladiti motorja in se izogibati kravam!

 Uros Kastelic (se nadaljuje)

Brazilija Lekcija preživetja 8

 Vožnja se nadaljuje, najprej s polno hitrostjo (kakšnih 130km/h), nato pa vedno počasneje! Mi se le nemočno spogledujemo. Voznik pa vedno bolj „švica“... Uh, saj zunaj je resda vroče, ampak toliko pa spet ne more biti. Seveda, vročina prihaja izpod pokrova motorja! Sranje! Pa tako blizu smo bili... Kazalec se je že dvignil na rdeče območje, naš taksist pa ustavlja ob cesti. A glej ga! Ni še obupal. Iz prtljažnika privleče desetlitrsko posodo z vodo, dvigne pokrov motorja in zlije nekaj litrov vode po razgretem motorju. Malo zacvrči, dvigne se oblak pare, kazalec za temperaturo pa počasi le pada!!! Juhu, gremo! Mislim, da bi se vsak mehanik držal za glavo, ampak samo da deluje!

 Uros Kastelic (se nadaljuje)

Brazilija Lekcija preživetja 7

 Frekvenca srčnih utripov se komaj nekoliko spusti in že drvimo naprej. Mrčesa v tem podnebju kar mrgoli in količina zmazka iz mušic in komarjev na prednjem steklu nezadržno narašča. Voznik že visi na volanu in skoraj že z nosom drsa po prednji šipi. Le Bog še ve, če je kaj videl, mi nismo! Končno se ustavi pri kolibah ob cesti, skoči iz avta, zdrvi skozi prva vrata in čez minuto je že nazaj s cunjo in kovinskim ključem. Hmmm... Šipa je kmalu spet za silo prozorna, kolesa pa na mestu. Ja, s tistim ključem je močno privil vsa štiri kolesa. Še dobro, s triciklom ne bi nikoli ujeli avtobusa! 

Uros Kastelic (se nadaljuje)

Palenque

 

Palenque

 

Palenque 1