23.3.14

Peru Choquecancha 3

Ampak, kjer so živalske kože, so tudi bolhe. Te majhne, drobcene živalce so me popikale po vsem telesu. Le kako si dovolijo napadati ''gringo''? Verjetno se te živalce že dolgo časa niso srečale z ''belim mesom'' in so izkoristile priložnost. HAM. Naj bo, oprostim jim.
V tej sobi, kjer sva spali s profesorico je tudi postavljen oltar s križem in suhim cvetjem, poleg pa prežita dve čisto pravi človeski lobanji dedka in babice te družine. Malce me je stisnilo pri duši, ko sem ju zagledala, kasneje pa sem skoraj pozabila na njiju. No, včasih, ko sem šla ponoči opravljati svoje zadeve, kar pa je bilo pogosto, ker je bilo zelo hladno, sem pomislila, če ju bom pogledala, se mi bosta ''zarežali'' z rdečimi očmi in s šklepetajočimi zobmi (sicer sta bili bolj ali manj brez zob). V sobi pa popolna tema. Brrrrr...
Seznanila sem se tudi z običaji in z glasbenimi instrumenti te vasi. Večinoma uporabljajo flavte, narejene iz lesa in plastike, bandurrio in charango-strunski glasbili ter boben. Ti instrumenti ob skupnem izvajanju pričarajo zanimive zvoke. Zanimive zato, ker instrumenti niso popolnoma natančno uglašeni. Vendar to daje svojstven čar, ki je tako značilen za to glasbo.
Mladi fantje ob večerih igrajo in plešejo na vsakem vogalu vasi. Glasbo izvajajo s flavtami in bobnom, ki se razlega po vsej vasi in vabijo samska dekleta na ples. Oblečeni so v tipična oblačila-dekleta v manto, pollero-krinolina, ojotas-sandali, na glavah nosijo polcilindre, fantje pa nosijo ponche, prav tako imajo obute ojotas, na glavah pa klobuke. Vožnja iz Cusca do Choquecanche traja 5 do 7 ur in je precej naporna.


Dana Krajnc.
(se nadaljuje)

17.3.14

Choquecancha 2

Peru
Ti prijazni ljudje so me povabili, da ostanem pri njih do 25. julija, ko se slavi praznik Patron de Santiago, vendar sem jim razložila, da se moram vrniti v Cusco, ker pričakujem prijatelje iz moje dežele (le kdo bi to bil?), prav tako pa sem se morala udeležiti praznikov, ki so potekali v različnih vaseh in mestih.
Choquecancha je ena izmed redkih vasi, kjer skoraj pri vsaki hiši ženske tkejo mante in ponche. Ta običaj se je ohranil še iz inkovskih časov. Mante in ponche krasijo liki živali, kot npr. kondorji, razne ptice, žabe, metulji,... Ko ženske končajo s tkanjem, te prečudovite izdelke prodajo na tržnicah v mestih.
Možje vstajajo zgodaj, ker jih čaka delo na chacrah, in se vrnejo pozno popoldan. Ženske jim nesejo opoldan malico-krompir, ki je poleg koruze osnovna hrana in chicho-vrsta koruznega piva.
Pri hišah imajo ogromno morskih prašičkov, ki jim prav tako služijo za hrano, tekajo po prostoru, kjer se kuha, južina, pogovarja, skratka kjer se največ zadržuje. Od tekoče hrane največ použijejo kokinega čaja in kave, ki pa je milo rečeno obarvana sladkana voda, vendar vseeno prija vonj po kavi. Kako sem pogrešala pravo mamino kavo. Joooooj.
V vasi Choquecancha, v kateri sem preživela te čudovite dneve ne uporabljajo električne napeljave. Za sobno razsvetljavo jim služijo sveče in petrolejke. V sobi, kjer sem spala, če bi lahko tako poimenovala ta prostor, so tla prekrita z zemljo. Hudo mrzla tla. Zato sem si pod spalno vrečo podložila ovčje kože. Kakšen blagor.
(se nadaljuje)

2.3.14

Choquecancha-vas, v kateri se začuti prvotni način življenja

Peru
Vas Choquecancha se nahaja na vzhodni strani Vzhodne Kordiljere severno od Cusca. Kako idilično obarvana vas. Človek se kar zaljubi v njo.
Hiške so v skupinah raztresene po pobočju, ki ga lepšajo evkaliptusova in borova drevesa. Koze in ovce se pasejo v tropih in iščejo sočno travo, prašiči se sprehajajo po ulicah in zadovoljno krulijo, v daljavi se sliši otroški glas, ženske tkejo mante in ponche-vrsti ženskega in moškega pregrinjala, možje pridno delajo na chacrah-poljih,...

Oh, kako umirjeno življenje, kako drugačno od mestne civilizacije, kakšen balzam za živce,... Ljudje so zelo prijazni. Na ustnicah ''nosijo'' nasmeh, zmeraj ponudijo roko in vabijo v svoje hiše. Večinoma vsi govorijo španski jezik, vsaj moški. Prav tako govorijo jezik quechua, ki je njihov osnovni jezik. Oh, kako mi je všeč ta jezik. Kako se ga želim naučiti, vendar so to samo sanje, ki se ne bodo nikoli uresničile. Zakaj? Preprosto zato, ker je ta jezik zelo zahteven jezik in za moje malce stare ''možgane'' prezahteven. Morda v drugem življenju.
Dana Krajnc.
 (se nadaljuje)