30.8.17

Mehika 2, Nekateri so objemali školjke

Nasla sva par ur pri natrpanem urniku, da mal sporociva, kaj se dogaja.
V torek smo imeli eno bolj mirno vecerjo z ozjo druzino. Hrana dobra, pijaca tudi.
V sredo je bil sprejem pri avstralskem ambasadorju oz. v njegovi rezidenci. Na zanimiv nacin porabljen denar avstralskih davkoplačevalcev. Potem sta sledili mini dekliscina in mini fantovscina. Dekleta so se ucila plesati salso, fantje pa ne. Oboji pa smo se potem 'rahlo' otekilani dobili v enem klubu, kjer se je plesalo in pilo, dokler nismo nasli enega od gostov nezavestnega pod naso mizo. Avstralci pac.
Vceraj smo se brez izjeme zbudili vsaj z glavobolom, nekaterim pa so bile mehiske školjke tako vsec, da so jih vec ur objemali. Potem je sledil prevoz z avtobusom v malo mestece 80km juzno od Mexico Citya, ki se klice Tepozlan. Tu je vsak nasel svojo nastanitev, s Tino si deliva eno podezelsko hisko s se stirimi gosti. Ko smo prispeli sta naju pricakala vrtnar in njegova zena - kuharica/cistilka, ki pa na zalost (ali na sreco) govorita samo spansko. Dogovorili smo se, da nam je Vicente sel iskat na trg vse kar se tice hrane, MariaElena pa nam bo pomagala pri pospravljanju in kuhanju. Za danes smo povabili nekaj kolegov na zar zurko.
(se nadaljuje)
Luka Batistič

14.8.17

Mehika, Oaxaca: Cascada petrificada

Pred parimi dnevi pa sva prispela v mestece Oaxaca (beri Ohaka).
Mimogrede, zelo sem razocaran nad Tininim znanjem spanscine. Po dveh tednih v Mehiki in pred tem nekaj dnevi v Madridu je vse, kar zmore, ko zeli pritegniti pozornost nekoga, tak pristni drameljski EEEJJ! Katastrofa. (Ce sem pa na dopustu, pravi). No ja, pa se: `Luka, dej se zmen`.
Oaxaca. Lepo. Kolonialno. Mesto. 
Lezi v lepi dolini. Okoli ogromno rusevin, pardon, arholoskih najdb. Predvsem dveh mehiskih civilizacij - Zapotekov in Mixtekov (poleg Inkov in Aztekov je bilo tu pred prihodom Spancev se devet velikih civilizacij). Ogledala sva si torej te zanimivosti, jedla njihovo znamenito cokolado (od tu cokolada baje izvira), pila njihov mezcal (podobno kot tekila, samo veliko vec okusov) in seveda jedla. 
Danes sva si med drugim ogledala `zamrznjene` slapove (podobno Pamukalam), ki so bili sicer zanimivi, se bolj zanimiva pa je bila voznja do njih. Iz Oaxace dolina (cca. 1500m nadm. visine) smo se povzpeli na 3000+m in potem spustili nazaj na 2200m. Zanivia pa je bila cesta, po kateri se je to odvijalo. Matija, ti bi uzival. Tina pa ni. Makadam, da ga tezko najdes, samajama in strmo, s prepadi in zmesanim Mehiskim voznikom. Skoraj naju je pobruhal avstralski sopotnik, ki je vceraj malo prevec spil (kot pravi njegova punca, sam pravi, da ga je ravno prav).
Jutri greva proti Pacifiski obali, se ne veva katero mesto. Se beremo, ko najdeva internet.
(se nadaljuje)
Luka Batistič

12.8.17

Gvatemala 10 Razpadli Most


Na misel so mi prišli mostovi v Kongu.
Z motorjem sem preskakoval luknje med tramovi in lovil ravnotežje na ozkih latah, položenih čez reko. Koliko časa je že minilo od takrat? Več kot pol leta. Moral sem premagati strah in iti čez, ker ni bilo druge poti. Tudi tukaj je ni. Morala bi iti daleč naokrog ali čakati, da popravijo most, kar lahko traja več dni. Takega zaostanka si preprosto ne moreva privoščiti.
Vžgal sem motor in pomignil Metki, naj prisede. Policist naju je skušal zadržati, a je bil prepozen. Zapeljal sem na most. Pod kolesi je zaropotalo in zahreščalo. Deske so se tresle, kot bi jih poganjal parni stroj. Vozil sem kot po jajcih. Držal sem se zgornje strani, kjer so še vsi nosilci stali pokonci. Počasi sem preskočil razpoko in že sva bila čez.
»To si pa pogumno naredil, kot v cirkusu, « je rekel policist, ki je zadrževal promet na drugi strani. 
»Kar se mora, ni težko, « sem se delal hladnega kot špricar, čeprav mi je srce divje razbijalo.
Uroš Blažko