24.2.17

Gvatemala: Kdo bo koga?

Uroš Blažko
Na gvatemalsko mejo sva prišla dopoldne, odšla pa šele pozno popoldne. »Vaš vizum je neveljaven, ker nima avtorizacije. « Kar spodneslo me je. Žig čez celo stran potnega lista ni vreden nič? V Panama Cityju so nama dali tranzitni vizum namesto turističnega, ker za tega ni potrebna avtorizacija šefa imigracije iz glavnega mesta. Glas se mi je tresel od razburjenja, ko sem to razlagal policistu, on pa je s svinčnikom trkal po knjigi, kamor je vpisoval podatke potnikov, in ponavljal, da vizum ni dober.
Vsi vedo, kje je Slovenija. Z Metko sediva v obednici na pločniku, kjer pečejo popuses (palačinke s sirom), in poslušava komentarje ljubiteljev nogometa. Včeraj so v časniku Hoy Deportivo predstavili moštva, ki sodelujejo na svetovnem prvenstvu. Sloveniji so posvetili celo stran. Ob slikah nogometašev je predstavitev naše deželice s fotografijami najlepših krajev. »Eslovenos so hitri in nevarni, « razpreda eden od poznavalcev, »vendar nimajo zmagovalne miselnosti. Dvomim, da bodo kaj dosegli. «
Kljub neuspehu na »mundialu« so naši nogometaši naredili za promocijo Slovenije več kot vsi politiki skupaj.
(se nadaljuje)

21.2.17

Greš z nami? Peru/ Bolivija/ Čile - 2/ 3 tedne:

Popotniška varianta: Sproti iščemo prevoze in prenočišča.
1290eur - Vključeno letalo Lju (Benetke) - Lima
+ 400-600 eur za vse ostalo.
odhod: 20.8., 20.9.2017
Lima – Nazca – Cuzco – Macchu Picchu – Titicaca – La Paz – Camino De La Muerte – Čile – Arequipa – Colca – Ica - Islas Ballestas.
***
Poleg tega gremo za nekaj dni še:
- v Salar de Uyunu
- ali pa v džunglo
***
Peru:
- Lima: kolonialno mesto, muzeji, kostnica v samostanu ...
- Ica: vratolomna vožnja z buggyjem po ogromnih peščenih sipinah 
- Nazca: z letalom si ogledamo ogromne prazgodovinske risbe v puščavi
- Puno: s hitrim čolnom se odpeljemo do otočja Ballestas - morski levi, pingvini, ptice ...
- Arequipa, čudovito kolonialno mesto - kolonialna arhitektura, katedrale, samostani ...
- Colca: Na robu fantastičnega kanjona se vsako jutro spreletavajo kondorji.
- Cuzco: odlično ohranjene stavbe v inkovski prestolnici, nad mestom trdnjava Sacsayhuaman, trek ali jahanje do inkovskih spomenikov v okolici
Urubamba Celodnevni izlet po dolini s številnimi inkovskimi spomeniki in mesti, živalski vrt lam in alpak, nato gremo v legendarno gorsko mesto 
- Machu picchu.
***
Bolivija:
- s čolnom do plavajočih otokov na jezeru Titicaca
- Kolonialna arhitektura, muzeji in tržnice v La Pazu
- Camino de la muerte: s kolesi začnemo na 4700m n/m (tja nas odpeljejo s kombiji) in se mimo neverjetnih prepadov spustimo 70km daleč v džunglo, 4000m niže. Fantastično!
- dva ali tri dni v džungli
- Salar de Uyuni: slana puščava s pokopališčem lokomotiv, tridnevna vožnja po fantastični kamniti pokrajini, gejzirji z vročim bazenom, pot preko 5000m visokega prelaza v Čile
***
Čile:
- San Pedro de Atacama, obiščemo znamenito slovensko gostilno Sonchek,
- Arica, pristaniško mesto, vodne ptice, Železna katedrala … po puščavi nazaj v Peru.

če te zanima, se javi na: jjjjanin@gmail.com 

19.2.17

Gvatemala 3 Okrog petih

Odločiva se, da se "skrijeva" za avtobus, tako da naju ne bodo videli tisti, ki gredo mimo. Drugega, kot da čakava, da se nekaj zgodi s tem avtobusom, itak nimava. Čakava... Pol ure... Ena ura... Nedaleč stran slišiva krike verjetno okajenih ponočnjakov. Jasna je presenetljivo mirna, jaz nekoliko manj. A bo že kdo prišel? Ura in pol... Dve uri....
Po kakšnih dveh urah in pol, približno ob pol petih, se avtobusu začneta približevati dve osebi. Ko prideta bliže, vidiva, da sta starejši gospod in gospa, oba tako natovorjena z ročnimi izdelki na hrbtu, da komajda hodita. Očitno sta namenjena na avtobus. Vprašava, če gre ta avtobus v Huehuetenango. Pritrdita. "Kdaj pa gre?", vprašava. "Okrog petih", odvrneta. Končno si oddahneva. Torej sva rešena.
Ko odložita izdelke, začneta nekaj spraševati. Seveda nisva razumela, za kaj gre. Potem, ko odideta, pomisliva, da sta naju verjetno prosila, če bi popazila na njune izdelke, ker sta šla še po več. Res sta si izbrala prave čuvaje!
Ko se vrneta z dodatnimi izdelki, jima pomagava spraviti izdelke na prtljažnik nad avtobusom.
Potem, ko so začeli prihajati še drugi ljudje, je vse skupaj postalo zelo zanimivo. Ne da bi to načrtovala, sva opazovala ljudi pri njihovih prvih dnevnih opravilih, predvsem kako svoje izdelke spravljajo do avtobusa, ki jih potem odpelje na tržnico. Medtem, ko lahko cele dneve preživimo na tržnicah in opazujemo ljudi, pa se le redko vprašamo, kaj se dogaja, preden ti ljudje pridejo na tržnico. Ko sva jih opazovala, kako vedno bolj polnijo prtljažnik in notranjost avtobusa, sva se počutila kar malo počaščeno. Stvari, ki sva jih lahko videla, zagotovo vidi le malo popotnikov.
Ob pol šestih avtobus proti Huehuetenangu vendarle odpelje.
Andrej Krajnc 

12.2.17

Gvatemala 2 Kje sva?

Odločila sva se, da poizkusiva z nočnim avtobusom, kar očitno ni bila najbolj uspešna poteza.
Nedaleč od mesta, kjer sva izstopila, je stal avtobus. Mogoče pa je to avtobus, s katerim se bova peljala dalje in mogoče je ravno o tem avtobusu razlagal prej omenjeni šofer, ko ga nisva nič razumela. Sprehodiva se okrog avtobusa, nikjer nobenega, potrkava, nobeden se ne oglasi. Kaj zdaj?
Pomislim na to, kako so naju opozarjali, da je Gvatemala nevarna dežela. Midva sicer nisva imela slabih izkušenj, vendar je tudi res, da nisva izzivala usode tako kot nekateri, o katerih sva slišala, da so jih napadli, oropali, ipd. Spomnim se Antigue, mesta, v katerem obstaja turistična policija, ki spremlja turiste ob ogledih turističnih zanimivosti, ki so na nevarnih mestih. Kdo bi lahko tu nama pomagal, če še tega ne veva, kje sva.
Andrej Krajnc
(se nadaljuje) 

9.2.17

Gvatemala: Čakanje na avtobus

"Tukaj", reče šofer avtobusa. Jasna in jaz izstopiva. Nočni avtobus iz Nebaja torej le ne gre do Huehuetenanga, kot so nama rekli. Ne da bi si to želela, sva ob dveh ponoči obtičala na križišču, sredi ničesar, nedaleč od vasice, o kateri ni bilo na zemljevidu ne duha ne sluha. 
Kje sploh sva?
Prejšnjih nekaj dni sva preživela v Nebaju, vasici v severnem delu Gvatemale, ki je od prve asfaltne ceste oddaljena kakšni dve uri vožnje. Ker nisva imela časa, sva hotela čimprej priti nazaj v Mehiko. 
Glede na to, da znava špansko le nekaj besed, je bilo težko dobiti kakršnokoli informacijo o prevozih iz Nebaja, do katerega sicer vsak dan pride le nekaj avtobusov. Nekateri so govorili, da se da priti direktno do Huehuetenanga, drugi so nekaj skomigovali z rameni, tako da nisva vedela, kaj narediti. 
Andrej Krajnc iz Maribora
(se nadaljuje)