29.5.13

Kolumbija 5 Še vedno pod adrenalinom

Z dekletom počakam na taksi in jo tolažim, da bo to kasneje zanimiva zgodba za njenega malega. Pridruži se nama moški. Joka! Pravi, da je imel pred mesecem dni srčni infarkt in sedaj tole…
Ne rečem nič. Nimam energije. Tokrat izjemoma tudi jaz pomaham taksiju. Pogajam se za ceno. Groba sem, se vedno sem pod adrenalinom. Zabrusim mu, naj me ne poskusa ogoljufat, ker sem bila pravkar oropana.
Šele v zatohlem hostlu se mi zatresejo kolena. Počutim se šibka. In tako zelo sama! Moram nekaj pojest. Grem do receptorja in ga vprašam, kje se dobro in poceni je. Povem mu zgodbo, on pa mi pod nos pomoli svojo večerjo. Skušam zavrnit, ampak omamne vonjave omehčajo moj protest. Trdi, da je že jedel in naj si kar privocsim. Včasih je treba sprejeti ponujeno in že zagrizem v sočno ribo in pečeno platano. Okusi dobijo nove dimenzije. Zaspim ob misli, da so na svetu tudi dobri ljudje!
Vanja Kovačič
Foto: janin

13.5.13

Kolumbija 4 Preklete živali!

Diham in poskušam pomiriti srce. Spogledam se s sopotnico. Vidim olajšanje. Kriki. Prestrašenega moškega potegnejo na sredino. Prisilijo ga, da se sezuje (očitno vsi skrivamo stvari na isti način). Poberejo njegovo torbo in jo izpraznijo na tla. Vpijejo in iscejo mobilni telefon. Pogledam stran in se sprašujem, kdaj bo že mimo!
Spet kriki. Tokrat ženska! Panično joka, ko jo grobo stresajo. Preklete živali!
Avtobus se ustavi. Izstopijo. Nadaljujemo vožnjo. Vsa teža dogodka obleži v trenutku tišine. In potem zažuborimo, vsak ima kaj povedati sosedu. Že čez nekaj minut prispemo v Cartageno. Pričakuje nas policija. Vsak mora povedati, kaj so mu ukradli.
Vanja Kovačič
Foto: janin
(se nadaljuje)

3.5.13

Kolumbija 3 Srčni utrip

Ko brska po njej razmišljam, kaj sploh vsebuje. Par novcev, veliko drobnarij, ki jih mimogrede vtaknem vanjo in zavržem, ko se mi zdi, da mi ne pomenijo ničesar vec. In študentsko izkaznico! Temna polt, lasje in oči me nekako zlijejo z okolico, ampak moje ime več kot očitno ni španskega porekla. Spet čutim senco prek obraza… 
Brska! 
Vzame tistih par novcev in mi vrne denarnico! Stlacim jo pod rit in se skoraj nasmehnem ob olajšanju in misli, zakaj se sploh trudim, saj je denarnica tako ali tako prazna.
Prihrumi drug moški in me grobo obsodi, da nekaj skrivam. Sama sebe presenetim, ko mu v spanscini zabrusim, da je že opravljeno in mu prazno denarnico pomolim pod nos. Potegne me kvišku in pretipa žepe. Srčni utrip je ne vrhuncu! Odide! Pomikajo se proti sprednjem delu avtobusa.
Vanja Kovačič
Foto: janin
(se nadaljuje)