Ciril Grošelj: Denga in papatači 4

Zadeve sem se lotil stopenjsko. V prvi stopnji mi je, po globokem razmišljanju prišla v glavo pesmica, s katero smo nekoč v španskih bodegah – kot se po njihovo pravi vinskim kletem – odganjali kolero.

Namreč: Agua ardiente es buena contra el colera / mejor es prevenir como curar / entonces: Bebemos! (Žganje preprečuje kolero / in preprečevati je bolje kakor zdraviti / torej: Pijmo!). In bilo je potrebno hitro ukrepati. Pograbil sem steklenico viskija in, ker je šlo za preživetje, vzel dvojno, morda trojno dozo. Ker so se ostali zdravila mazohistično branili, sem se že skoraj (po tretji terapevtski dozi čedalje bolj) videl kot edini preživeli.
Vmes se je žena, sicer v slačenju zelo moralistična, slekla skoraj do golega in si v obupu pričela šteti dotedanje komarjeve pike. Bilo jih je že kar nekaj in je že malo manjkalo, da ni, misleč bolj kot na zdravilo na zadnjo popotnico, posegla po mojem zdravilu.

V drugi stopnji ukrepov sem, sam sicer proti dengi že povsem zasčiten, iz odgovornosti do nezaščitenih članov družine že v zgodnjih jutranjih urah telefoniral v bolnico in vprašal za nasvete in najnovejšo statistiko.
Možakar na drugi strani telefona, menda dežurni zdravnik, mi je stanje, tudi mortalno statistiko potrdil, povedal mi je pa, da bolezen načeloma sicer ni smrtna, da pa gre za podhranjene indijanske otroke, ki jih starši umirajoče prinesejo v bolnico.
(se nadaljuje)

Denga in papatači 3

Ko smo končno prispeli v – da je bila zgodba še bolj perfektna – dejansko prazen hotel, smo se najprej zaprli v sobo na bojni posvet.

Glavna točka je bila: kaj za vraga je že to denga. S skupnimi močmi sva se z ženo spomnila kje v učbeniku Nalezljive bolezni bi bilo poglavje DENGA in PAPATAČI, več od tega pa ne. Seveda naj povem, da so ošpice ali mumps pri nas vsakodnevne, zato vsak medicinec ali zdravnik ve o njih dovolj. Denga in papatači pa sta za nas povsem eksotični tropski bolezni (za razliko od na primer malarije) in toliko let je že minilo, kar sva delala tisti izpit. Vse, česar sva se mogla spomniti sta bila naslova v knjigi, oziroma eksotični imeni bolezni. Ker je v hotelski sobi in sploh v Salvadorju vsaj tisto noč mrgolelo komarjev, sva po analogiji z malarijo (pravilno) sklepala, da to pošast prenašajo komarji.

Sledilo je ukrepanje. Žena in otroci so se spravili zapirati okna in pobijati komarje, kar je bilo pa oboje precej ubijalsko, oziroma sizifovsko. Zunaj je bilo 40 stopinj in blizu 100% vlažnost, v hotelski sobi kakšnih 50 stopinj in po našem občutku vsaj 110 % vlažnost in v takem zapirati okna? Strop je bil visok kakšne 4 metre, na stropu pa roj nedosegljivih komarjev, ki so nam vsak hip nameravali prinesti smrtonosno dengo.

Ves čas pa je vseh pet sopotnikov gledalo vame in od mene, kot poglavarja družine in še zdravnika povrhu pričakovalo kak radikalnejši ukrep.
(se nadaljuje)